Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali nesrečo prerokovati, spada tudi praprot. Cela rastlina pa za to ni dobra, porabiti se more lahko le seme. Praprotno seme ima namreč svojo moč ravno h kresu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša. Poslušaj, kaj se je nekdaj pripetilo.

Neki gospodarje imel hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta ves dan na travniku in zvečer že trudna prišla domov. Po večerji ukaže gospodar hlapcu, naj oba vola žene na pašo, ker gredo drugi dan po seno na najdaljni travnik. Hlapec sluša, čeravno ne prerad, ker bi rajši šel spat. Komaj pride na travnik, kamor je vola nagnal na pašo, že truden sede na kamen in zadremlje. Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge in ju gre iskat. Dolgo je že hodil in ves truden je že bil od kratkega spanja, še bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil, da bo vola pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je zapazil v svoje veliko veselje v neki dolinici, ko sta med praprotjo mirno ležala in prežvekovala. Nalahko stopi bliže in se pripravlja, kako bi ju najbolj pretepel. Ves pa se prestraši, ko zasliši glas starega vola, ki je govoril mlajšemu te besede:

»Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa živel in si še dobro klajo pri gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je že njihova navada.« Žalostno je izrekel to mlajšemu tovarišu in debela solza se mu je udrla po licu. — »Prihodnjo pomlad pa,« je govoril dalje, »boš ti z novim tovarišem oral za repo, ali ko boste že nekoliko brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plužil, in ga bo v nogo smrtno pičila.«

»Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?« vpraša mlajši vol.

»Nihče drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec,« reče dalje stari vol. »Hlapec bi mu pomagal, če bi kači, brž ko se bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Toda vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že išče in gorje nama, če naju dobi.«

Ko to izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je šel mirno in pohlevno za njima, še dotakniti se ni upal nobenega, tako se je bal.

Ko se je približala jesen, je gospodar res prodal starega vola in v mesnici je prodani storil konec. Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, se je vse zgodilo natančno tako, kakor je govoril vol na kresni večer. Kača je prilezla izpod brazde ter jo udarila za gospodarjem z odprtim gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjačo razbil črepinjo. Ko je gospodar videl, kako čudno ga je hlapec rešil, povpraša ves zavzet hlapca, od kod je on to vedel. Ta pa je vse povedal, kar sta se vola pogovarjala. Vendar pa hlapec ni čisto nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. — Nič ni vedel, da se mu je bilo praprotno seme usulo v škornje, ko bi bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal.