Bila je jesenska noč. V temnem gozdu si je bil mož nalovil polhov. Ker je bil lačen, je zanetil ogenj, da bi si jih spekel. Ko jih je obračal v žerjavici, se mu je približal hudobec, ki je iskal krastače po gozdu. »Kako ti je ime?« nagovori zlodej polharja.

»Sam mi pravijo,« odvrne le-ta. »Dovoli mi, Sam, da spečem nekoliko krastač pri tvojemu ognju; zelo sem lačen.«

»Tega ti nikakor ne dovolim,« se odreže polhar; »zakuri si, če hočeš večerjati!«

»Če mi zlepa ne dovoliš, dovoliš mi zgrda,« zarenči hudič.

»Pa se spoprimiva,« mu jezno odgovori polhar, zgrabi, kot bi pihnil, goreče poleno in neusmiljeno udriha hudiča po glavi in kosmatem licu. Ves osmojen in opečen se spusti črni hudobec v temni les ter kliče rjoveč in tuleč tovariše na pomoč. Kmalu se zbere okoli njega tolpa peklenščkov.

»Kdo te je pa osmodil?« ga vprašajo prijatelji. »Oj Sam, Sam,« tuli opečeni zlodej. »Če si se sam, pa sam trpi. Čemu torej rjoveš in kličeš nas na pomoč?«

Reko in se razidejo zopet po temnem lesovju, vsak na svojo stran, vsak po svojem opravku.