Živela sta oče in mati, ki sta imela šest otrok. Bili so vsi dečki. Mati jim je pekla kruh samo takrat, ko jim je oče prinesel moko. To je bilo vsako soboto.

 Ves teden je mlatil zdaj pri tem, zdaj pri onem kmetu, v soboto pa je prinesel domov mertek. Gredoč domov je vedno stopil v mlin, da je zmlel zrnje. Potem ga je vseh šest malih sinov željno čakalo, da je prišel po poti iz gozda. Tekli so mu naproti in mu klicali:

»Ajtek, ajtek, ste prinesli moko, da bomo spekli kruh?«

Oče se je srečen smehljal in jim rekel:

»Sem prinesel, sem!«

Nekoč je mati mesila kruh. Otroci, lačni kakor vedno, so jemali iz kodunj testo in ga jedli. Mati jim je nejevoljno rekla:

»Tako ste požrešni kakor volkovi!«

V tistem hipu so vsi njeni sinovi postali — volkovi. Mati se je tega strašno prestrašila. Toda vseh šest volkov je odšlo v gozd.

Oče ni tega še nič vedel. Odšel je bil mlatit, preden se je to zgodilo. Ko je v soboto spet šel proti domu, mu njegovih sinov ni bilo naproti. Tudi v hiši je bilo vse tiho. Ženo je našel v kuhinji, ko je jokala.

»Kaj se je zgodilo?« jo je vprašal.

»Mesila sem kruh, pa so mi otroci jedli testo iz kodunj,« reče žena. »Nesrečnica sem jim rekla, da so požrešni kakor volkovi. Spremenili so se res v volkove in odšli v gozd.«

Tudi oče je bil žalosten. Pa ni bilo pomoči. Sinov ni bilo. Vzel si je hleb kruha in jih šel v gozd iskat. Kruh pa je kmalu pojedel. Moral se je vrniti. Vzel je cepi in odšel spet mlatit.

Kmalu nato mu je žena spet rodila dete. Zdaj je bila hčerka. Ta je rasla, rasla in postajala razumna. Vedno bolj čudno se ji je zdelo, da je mati vselej jokala, ko ji je rezala kruh. Hčerka jo je spraševala:

»Mama, zakaj jokate?«

Mati pa ji ni hotela povedati skrivnosti o njenih šestih bratih, o katerih sam bog ve, ali so živi ali mrtvi. Nekoč pa je hčerka vprašala očeta, zakaj mati vedno joka, ko ji reže kruh. Ker je bila hčerka že razumna, ji je oče povedal vzrok materine žalosti. Imela je torej šest bratov, ki pa so postali volkovi. Ko je to zvedela, je dolgo premišljevala, nazadnje pa je rekla očetu in materi:

»Iskat jih pojdem. Vse hočem za njih pretrpeti, samo da jih rešim.«

In res odide. Ide, ide in pride do bistre vode. Prek vode ni mogla, zato trudna sede in počiva. Pa ni sedela dolgo, ko pride iz gozda šest volkov. Najprej si sleče kožo največji volk. V tem hipu je postal lep dečko. Nato si slečejo kožo še drugi in se vsi spremenijo v dečke. Prvi skoči v vodo in za njim še drugih pet. Deklica spozna takoj, da so to njeni bratje. Priplazila se je na tisto mesto, kjer so bili pustili kože. Vzela je kožo najmlajšega in jo odnesla tja, kjer je počivala. Tam je kožo skrila pod seboj.

Ko so se bratje okopali, pride po kožo najstarejši. Obleče si jo in postane spet volk. Tako so storili še štirje bratje, najmlajši pa kože ni našel. Pet volkov gre v gozd, najmlajši pa je z vso nestrpnostjo iskal kožo. Našel je deklico in takoj vedel, da ima pod seboj kožo.

 »Jaz nisem pravi volk,« ji reče. »Raztrgam te pa na kosce, če mi takoj ne vrneš kože.«

»Vem, da nisi volk. Prav tako vem, da imaš pet bratov, ki tudi niso pravi volkovi. Jaz sem vaša sestra, ki sem prišla na svet takrat, ko vas že ni bilo več doma. Povej mi samo, kako bi vas rešila. Vse hočem za vas pretrpeti.«

»Rešila nas boš prekletstva samo tako, če boš molčala šest let,« je rekel najmlajši brat.

Deklica je takoj vstala, brat se je oblekel in odhitel v gozd. Nato gre deklica ob bistri vodi proti domu. Ko se zmrači, ob vodi trudna zaspi. Mimo nje teče voda, na vodo sveti mesec, deklica pa spi in sanja o bratih.

Prav na tistem kraju je lovil ribe mlad ribič. Šel je ob vodi od mesta do mesta in potapljal trnek v vodo. Prišel je tako do deklice. Ko jo zagleda, ves začuden odloži trnek. Deklico zbudi in jo vpraša, zakaj je ostala tako daleč od ljudi ob vodi in tako daleč v gozdu.

Deklica pa ribiču ni nič odgovorila. Peljal jo je nato na svoj dom, kjer sta jo njegov oče in mati z veseljem sprejela. Deklica ni vedela, kje je. Zato je ostala pri ribičevih. Mladi ribič se je v deklico zaljubil in jo vzel za ženo.

Mlademu ribiču pa je hotela soseda — grda ženska — dati za ženo svojo hčerko. Zato je mlado ribičevo ženo sovražila. Vse je poskušala, da bi jo pri ribiču očrnila. Ribič pa je svojo ženo preveč ljubil, da bi kaj dvomil o njej.

Ko mu je rodila prvo dete, je soseda skrivaj vzela otroka in ga vrgla doma med svinje. Svinje pa se otroka niso dotaknile. Zato je otroka vzela in ga odnesla v vodo, ribiča pa je skušala prepričati, da je otroka zapravila njegova žena. Ribič tega ni verjel. Za otrokom pa mu je bilo silno hudo. Ribičeva žena pa ni spregovorila niti besede, da bi se branila pred strašno krivico.

Ribiču je žena rodila drugo dete. Soseda ga je spet ukradla in ga vrgla v vodo. Pri ribičevih je nastala žalost in v tej žalosti je soseda spet podpihovala ribiča, naj ženo kaznuje zaradi strašnih grozodejstev. Ribič je ženi govoril o svojih bolečinah, toda ona ni spregovorila v svoj zagovor niti besede. Molče je žalovala za otrokom.

Tako se jima je rodilo šest otrok in vseh šest je soseda skrivaj znosila v vodo. Ker pa vse to ni nič pomagalo, je začela soseda trositi okrog glasove, da je ribičeva žena čarovnica. Govorila je o njej, da je dala vseh svojih šest otrok zapisati hudiču.

Ta glas je prišel do grofa, ki je bil zelo praznoveren. Takoj je obsodil ribičevo ženo na grmado. Zaprli so jo v grajsko ječo. Toda ona le ni spregovorila!

Ze drugega dne so jo peljali na kraj, kjer je bilo vse pripravljeno za njeno smrt. Postavili so jo na grmado. Se zadnjikrat so jo vprašali, kam je dala svoje otroke, ona pa je ostala na grmadi mirna in tiha. Rajši je hotela iti v smrt, kakor da bi prelomila, kar je bila obljubila najmlajšemu bratu.

Ravno je hotel grajski hlapec podžgati grmado, ko so ljudje zagledali, da od vode teče šest lepih, močnih dečkov in vsak dečko je nosil v naročju otroka. Med množico je zašumelo in zabranili so grajskemu hlapcu, da bi zažgal grmado.

»Počakaj,« so vpili hlapcu. »Dečki tečejo od vode. Počakajmo, kaj bodo povedali.«

Ko pritečejo do grmade, ribičeva žena takoj spozna svoje brate. V naročjih so nosili njenih šest otrok. K njej na grmado je stopil najmlajši z najmlajšim otrokom in ji rekel glasno, da je vse ljudstvo slišalo:

»Preteklo je ravno šest let od takrat, ko si začela molčati. Zdaj spet lahko spregovoriš, saj si nas rešila prekletstva. Tvoje otroke, ki jih je hudobna soseda zmetala v vodo, smo rešili. Tu so živi in zdravi.«

Mati je srečna objela svoje otroke in potem svoje brate. Ljudje so bili presenečeni nad toliko ljubeznijo mlade ribičeve žene do svojih bratov. Dvignili so jo z grmade in vrgli nanjo hudobno sosedo in jo sežgali.

Bratje in sestra so šli kmalu potem iskat v stari kraj očeta in mater. Njuna sreča in radost sta bili sedaj nepopisni. Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Samo materi je bilo hudo zaradi trpljenja, ki ga je povzročila otrokom, ker jih je lačne primerjala z volkovi.