Živeli so trije bratje, lenuhi, kakršnih svet še ni videl. Ni se jim ljubilo govoriti, ne hoditi, še manj pa delati. Veselile so jih samo polne sklede in mehke postelje. Ker pa brez dela ni jela, so postale sklede kmalu prazne. Ko je najmlajši brat videl, da jim je zmanjkalo hrane, je to povedal bratoma.

»Kaj mi mar,« je rekel srednji brat. »Če nimamo jesti, bomo lahko več spali.«

»Tiho bodita!« se je zadri najstarejši brat. »Jaz hočem spati!«

Prvi dan so bili bratje kar zadovoljni, saj so lahko v miru spali, ne da bi jim bilo treba zjutraj, opoldne in zvečer sedati k mizi. Naslednji dan se jim je godilo že slabše. Začelo jih je zvijati po trebuhu, tretji dan pa od lakote še spati niso mogli.

»Bomo šli delat?« je vprašal najmlajši brat. »Nič več ne morem prenašati lakote.«

»Neumnost!« je rekel srednji brat. »Rajši umrem, kot bi šel delat.«

Najstarejši brat ni rekel ničesar. Poskušal je zaspati, čeprav mu ni uspelo.

Sel pa je potepuh mimo bajte, kjer so živeli bratje, in slišal njihov pogovor. Ker jim ni imel ničesar izmakniti, je bil tako jezen, da jim je bajto zažgal. Ko je ogenj že zajel streho in je bratom postajalo čedalje bolj vroče v posteljah, se je spet oglasil najmlajši:

»Streha nam gori nad glavo. Zdi se mi pametno, da gremo iz hiše.«

 »Kar pojdi, če si se naveličal postelje,« je zabrundal srednji. »Pusti naju lepo na miru!«

»To sta grozna!« se je zadri najstarejši brat. »Ne razumem, kako se vama ljubi toliko govoriti!«

Ko so si bratje povedali vse, kar so imeli, so se obrnili k zidu in spet poskušali zaspati. Noben ni hotel zapustiti sobe in mehke postelje. Medtem je hiša lepo gorela naprej, in ker je ni nihče gasil, so z njo vred zgoreli tudi trije bratje — lenuhi.