Nekoč je živel kralj, ki je imel v svojem kraljestvu tako visoko drevo, da vrha ni bilo videti. Kralj pa bi rad vedel, kako je drevo visoko in kakšen sad rodi. Zato je lil    dal po vsem kraljestvu naznaniti tole: »Kdor pride na vrh drevesa in prinese sad, dobi kraljevo hčer za ženo in še kraljestvo po kraljevi smrti.« — Mnogo ljudi je prišlo, da bi poizkusili svojo srečo, ali nikomur se ni posrečilo, pač pa se jih je mnogo ponesrečilo, ker so z drevesa padli in se ubili.

Pa se napoti tudi gospod, iz daljnih krajev doma, da bi poizkusil svojo srečo. Ko gre skozi velik gozd, zagleda pastirja in ga vpraša, če gre po pravi poti. Na pastirjevih nogah pa zapazi neko železno napravo, ki je bila krempljem podobna. Vpraša ga, zakaj to vlači s seboj. Pastir mu pove, da rabi to, da hitro spleza na drevo in se reši, če bi prišla zver. Lepo oblečeni gospod ga poprosi, da bi menjala obleko in one železne kremplje. Pastir se mu je spočetka smejal, ker mu nikakor ni šlo v glavo, kako bi mogel gospod menjati svojo lepo obleko za raztrgano pastirsko. Ko pa vidi, da misli gospod resno, menjata obleko; za nameček mu da gospod še lepo darilo v denarju.

Ko pride gospod v bližnje mesto, se preobleče; samo železne kremplje obdrži. Potem stopi h kralju, se mu ponižno prikloni in pove svojo željo. Kralj mu dovoli, da sme tudi on poizkusiti plezati na drevo. S seboj je vzel poleg tistih železnih krempljev še za sedem dni živeža. Vse ga je gledalo in občudovalo, ko je tako spretno plezal. Tri dni in tri noči je že plezal

samo navzgor, pa niti ene veje še ni videl. Šele četrti dan zapazi neko gručo visoko na drevesu, do nje pa dospe sedmi dan. Toda to ni bilo vejevje, temveč grad. Ko pripleza do gradu, potrka na železna vrata. Kmalu zasliši v gradu korake. Prekrasna deklica mu pride odpret, povabi ga v grad, pelje v dvorano, ki je bila s samim čistim srebrom okrašena, in ga pogosti z jedjo in pijačo. V tem gradu so živele tri zaklete deklice. Cez noč je ostal pri njih, kajti sedem dni in sedem noči ni nič spal.

Drugo jutro ga deklice zbude in mu narede dober zajtrk. Po zajtrku mu reče najlepša deklica: »Če hočeš priti na vrh tega drevesa, prideš še v dva gradova. Do prvega gradu boš plezal štirinajst dni in v tem gradu najdeš šest deklic. One ti povedo, kako se moraš dalje ravnati. Tu imaš košček kruha. Kadar boš lačen, žejen ali truden, ga samo oblizni in ne boš čutil ne gladu ne žeje in ne utrujenosti.« — Deset dni je plezal noč in dan, a ni ničesar še zapazil. Enajsti dan se mu je šele nekaj zableščalo v višavi; štirinajsti dan pa potrka na vrata gradu, ki je bil iz čistega zlata. Tu ga deklice prav tako prijazno sprejmejo kakor one v j rvem gradu, ga pogoste, prenoče in mu reko: »Se v en grad prideš. Do tja boš potreboval tri tedne. Tam stanuje devet deklic in one ti povedo, kako se ti je treba ravnati, da prideš na vrh drevesa.« Dajo mu tudi kruha, ki ga je bilo treba samo oblizniti, pa nisi čutil ne gladu ne žeje in ne utrujenosti. Ko dospe v tretji grad, ki je bil iz samih dragih kamnov in prelepih biserov, ga prav prijazno sprejmejo, pogoste in prenoče. Tu je bilo devet deklic, ena pa je imela zlate lase. Ta mu pove, da bo moral plezati še cel mesec, da dospe na vrh drevesa. Potem pa še pristavi: »Tam je pet zlatih sadežev: trije na desni in dva na levi. One tri na desni strani moraš s temi škarjami odstriči. Gorje pa nam, če odstrižeš tiste na levi strani: me v

vseh treh gradovih smo pogubljene, ker nas ima vrag v oblasti. Drevo bi tako močno potresel, da bi se z gradovi vred pogreznile. Ko pa svoje delo dobro končaš, se vrni na zemljo. Tam te pričakuje mnogoštevilna množica, radovedna, kaj prineseš in kaj poveš. Ti pa ne smeš nikomur povedati, kaj si videl in slišal; tudi samemu kralju moraš vse zamolčati. Drugo jutro, ko prideš na zemljo, nas pričakuj na glavni cesti, ki pelje poleg mesta. Me se pripeljemo na vozu iz samih demantov z zlatimi konji. Naš voz se pomika hitreje kakor ptice pod nebom. Če se ga samo dotakneš, bomo me rešene; če se ga pa ne dotakneš, nas popelje vrag v tak grad, ki nima ne oken in ne vrat.«

Ko se je vrnil na zemljo, ga je tam pričakovala množica ljudi. Vse je bilo radovedno, kaj je videl in delal tako dolgo na drevesu. A niti samemu kralju ni hotel ničesar povedati niti pokazati sadežev. Drugo jutro vstane, še preden zazori dan, in gre pričakovat voz. Ko že sonce prisine, zagleda v daljavi majhno meglico, ki se vedno bliže vali. Kmalu spozna pričakovani voz in v nekaj trenutkih je že zdrdral mimo njega, da se ga ni mogel dotakniti.

Strašna obupanost se ga poloti. Od same žalosti in potrtosti ni vedel, kaj bi začel. Ko se je malo potolažil, je stopil do kralja in mu vse povedal. Pokazal in dal mu je tudi tri zlate sadeže in rekel, da gre po svetu iskat grad brez oken in vrat.

Že cela dva meseca blodi po svetu, a o gradu brez oken in vrat ni ne duha ne sluha.

Proti koncu tretjega meseca je v temnem gozdu zašel ter iskal prave poti, a je ni mogel najti. Proti jutru se je na majhnem hribčku nekaj zasvetilo. Brez obotavljanja se napoti tja. Pa kam pride? Tu je stala že na pol podrta koča. To je bil Lunin dom. Pogumno potrka na trhla vrata. Zarjaveli zapah zaškriplje in

vrata se odpro. Za korak se umakne, ko mu pogleda v oči žena z gorečo tresko. Bila je stara kot svet, velika kot hrast, črna kot ožgano poleno, oči je imela velike, kakor tolarji Marije Terezije, lase ko žima in suha je bila kot kost. Ta starka je bila Lunina mati. Jezno ga je pogledala in vprašala, kaj išče tod. On ji je povedal, da je zgrešil pot, medtem ko je iskal grad brez oken in vrat. Prosil jo je tudi, ali ona morda ve, kje bi bil tak grad. Ona pa mu odgovori: »Že toliko in toliko tisoč let je preteklo, odkar nisem bila samo uro daleč od hiše. Kako naj bi vedela za tak grad? Gotovo pa ve zanj moja hči Luna, ki obhodi vsak dan ves svet. Ona pa te ne sme dobiti tu; raztrgala bi te na drobne kosce, ko bi te našla tu. Pobegni, ker se kmalu vrne domov!« Nesrečnik jo je prav milo prosil, naj ga skrije v kakšen kot in naj ona vpraša po gradu brez oken in vrat, da mu potem pove, ko gre Luna z doma. Starka se ga usmili in skrije pod stopnice. Ko pride njena hči Luna domov, jo je takoj pričela spraševati, ali morda nima človeka v hiši. Mati je tajila, ko pa je pričela Luna razsajati, ji je mati vse povedala in jo prosila, naj se nesrečnika usmili in naj mu pove za tak grad, ki nima ne oken ne vrat, če ve zanj. Ko se je nesrečnik prikazal izpod stopnic, se ga je Luna usmilila in mu rekla: »Rada bi ti povedala, ko bi vedela; vedi pa, da jaz nisem še nikoli obsvetila vse zemlje. Zato je mogoče, da je grad, ki nima ne oken ne vrat, kje v kakšni puščavi, ki je moje oko še ni videlo. Moj brat Sonce bo morda vedel. On obsije več sveta kakor jaz. Pojdi k njemu!«

Dolgo je hodil po gozdu, kjer je bil Sončev grad. Ko ga najde, stopi vanj. Doma je bila samo Sončeva mati, ki pa je bila še mnogo starejša in strašnejša od Lunine matere. Naposled ga tudi ona prikrije. Ko pride zvečer Sonce domov, se prične togotiti in razsajati, ker je mati skrila človeka v hiši. Ko

nesrečnik to sliši, se sam prikaže na dan in prosi Sonce tako milo, da se ga končno le usmili. Sonce mu reče: »Tudi jaz ne vem za tak grad, ki nima ne oken in ne vrat, kajti jaz nisem nikoli obsijalo vseh kotov na zemlji. Mogoče je torej, da je tak grad v resnici kje na zemlji. Če je, bo gotovo vedel zanj Veter, ki pretakne vse luknjice. Pojdi njega vprašat!«

Tri tedne je iskal Vetrov dom. Ko ga najde, stopi vanj in na srečo dobi doma ravno glavarja Vetrov. Potoži mu svojo nesrečo in ga prosi, naj mu pomaga. Veter ga je mirno poslušal. Ko je gospod vse povedal, vzame glavar vetrov piščalko in zažvižga nanjo tako močno, da so ga slišali vsi vetrovi sveta. Hitro so pridrveli domov, pa nihče ni vedel za grad, ki nima ne oken in ne vrat. Le enega od vseh vetrov še ni bilo, ker ga je bolela noga in je imel najdaljšo pot. Šele uro pozneje je ta prikrevsal in povedal tudi o gradu brez oken in vrat. Da bi se glavar prepričal, če grad res nima ne oken in ne vrat, gre celo sam pogledat. Hodil je samo četrt ure. Ker se mu je nesrečnik smilil, je ukazal narediti zanj veliko skrinjo, v katero ga je spravil, da ga je ponesel tja, ker človeka samega ni mogel nesti. Do gradu bi pa človek hodil več let. Ko je bila skrinja narejena, je zlezel gospod vanjo in glavar vetrov jo je odnesel ter položil pred grad. Zdaj je Veter začel pregledovati, ali bi mogel zaslediti pot vanj. Le vrh gradu je bila majhna luknjica. Skozi to luknjico se je zrinil Veter v grad in tako silovito razsajal po njem, da se je šibilo zidovje. V gradu sta bila poleg osemnajstih deklet še vrag in njegova mati. Veter je zgrabil vraga s tako močjo, da ga je potisnil skozi tisto malo luknjico na vrhu in v zraku je vsega zmlel, da še prahu ni bilo več o njem. Vse deklice, razen Zlatolaske, so bile mrtve. Zlatolaska je bila namreč obsojena, da bo umorjena zadnja in bo morala gledati, kako bodo druge umirale, ker se je

najbolj pregrešila. Zdajci zgrabi Veter še vragovo mater in jo strese tako silovito, da so ji pokale vse kosti. Nato jo je vprašal, kako so bile deklice umorjene. Starka se je seveda izgovarjala, da tega ne ve, ker jih je moril sam njen sin. Veter pa ji je zažugal, da jo prav tako zmelje kakor vraga, če tega ne pove. Končno je starka povedala, ker se je bala, da bi je Veter ne utegnil zmleti kakor sina. Povedati mu je morala tudi, kako jih je mogoče oživiti. V omari visi namreč škropilnica, s katero naj jih poškropi in deklice takoj ožive. Veter vzame škropilnico, poškropi eno od deklic in ta oživi. Potem je zgrabil starko, jo treščil skozi luknjo na vrhu, da se je še bolj povečala kot prvič, in jo zmlel kakor vraga. Po vrsti je oživil vse deklice in ozdravil tudi Zlatolasko, ki je bila že na pol mrtva. Polagoma je znosil vse v skrinjo, grad pa porušil.

Vse deklice z gospodom vred je Veter srečno prenesel pred kraljevo palačo. Toda gospod se ni poročil s kraljevo hčerjo, temveč z Zlatolasko, s katero je živel še dolgo dolgo srečno in zadovoljno.