Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali,

 so prišli nekega večera do podrtega gradu. Mesec je obseval razpadle zidove skozi okna so molele veje dreves.

Tedaj je rekel eden izmed godcev:

»Tovariši, napravimo podoknico nekdanjim prebivalcem gradu.« Ostali godci so bili s tem predlogom zadovoljni in vsi skupaj so zaigrali veselo poskočnico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz razvalin majhen, star možiček, se jim zahvalil za godbo in dal vsakemu orehovo vejico, rekoč:

»Nesite te vejice svojim otrokom!«

Godci so vzeli vejice, toda med potjo so jih pometali v travo in zabavljali nad starcem: »Kaj drugega naj bi nam bil raje dal. Čemu bodo otrokom te vejice, saj jih imajo doma dosti.« Samo eden je vtaknil vejico v žep in jo dal otrokom, ko je prišel domov.

Drugo jutro so pa priskakali otroci k njemu vsi iznenadeni in rekli: »Oče, zakaj si nam prinesel tako trde orehe, da jih še raztolči ne moremo. Pa tako lepo rumeni so vsi. Takih orehov še nismo videli.«

Godec je začuden gledal orehovo vejico, na kateri je viselo polno zlatih orehov. Hitel je pripovedovat o tej čudni zgodbi svojim tovarišem. Ko so to slišali ostali godci, so šli iskat svoje vejice. Ves dan so iskali po travi, vendar so se morali nazadnje vrniti praznih rok domov.

Ta pravljica nas uči, da človek ne sme nikdar prezirati niti najmanjšega daru.