Živel je siromak, ki ni imel niti kruha za svojega sina. Zato mu reče, naj si gre po svetu iskat srečo. »Idi, sinko,« mu pravi, »kamor hočeš! Samo tega ne pozabi, da prvo stvar, ki jo srečaš, pobereš in jo shraniš.«

Tako se poslovita. Oče ostane doma, sin pa odide po dolgi prašni cesti s torbo na rami v daljni svet.

Ko tako nekaj časa hodi, zagleda na cesti grahovo zrno. Spomni se očetovega nasveta, pobere zrno in ga spravi v torbo. Gre dalje in najde drugo grahovo zrno. Tudi to pobere in spravi v torbo. Proti večeru najde tretje grahovo zrno, ki ga tudi pobere in shrani.   ,

Pozno zvečer je že bilo, ko pride do velikega gradu in zaprosi prenočišča.

»Za eno noč že dobiš posteljo,« mu pravi graščakova žena, ko je merila čednega mladeniča od nog do glave. Ugajal ji je, še bolj pa je ugajal njeni hčeri, ki je stala poleg matere.

»Ta tujec, ki smo ga sprejeli danes pod streho, pa ni videti siromak,« pravi pri večerji graščakova žena svojemu možu. »Najbrž se je samo preoblekel, da bi videl, kako je pri nas. Mislim namreč, da bi rad vzel najino hčer za ženo. Pa že še pridemo na čisto, da vidimo, pri čem smo.«

Svojemu služabniku naroči graščakova žena, naj tujcu odkaže slabo posteljo in naj pazi, kaj bo ponoči počel. »Če je v resnici siromak, bo dobro spal tudi na slabi postelji. Če pa je iz imenitnejše hiše, vso noč ne bo imel miru,« pojasni graščakinja zvijačo svojemu možu.

Mladeniču res odkažejo prenočišče, kakor je bilo ukazano. On se sleče in leže v posteljo. Ker pa se je bal, da bi mu kdo ponoči torbe ne izmaknil, ki je bila edino njegovo premoženje, si jo dene pod glavo. Torba pa ni bila dobro zaprta. Zato so silili trije grahki iz torbe pod njega. On jih je pobiral in zopet tlačil v torbo. Komaj je spravil enega nazaj, že mu je pri tem ušel drugi iz torbe. Ko je ujel drugega in ga deval v torbo, mu že uide tretji. To se je ponavljalo vso noč, tako da niti oči ni zatisnil.

»No, kako je bilo ponoči?« vpraša drugo jutro radovedna graščakinja služabnika, ki je skrit pod posteljo opazoval tujca.

»Vso noč se je preobračal na postelji. Bilo me je že strah, da se podre name.«

»Aha! Saj se mi je takoj zdelo, da ni siromak,« se razveseli graščakinja in gre ročno poročat to veselo novico možu in hčeri. Vsi trije se dogovore, da tujca še en dan zadrže na gradu. Da se pa o njem docela uverijo, če je res samo preoblečen imenitnik, mu hočejo drugo noč odkazati mehko in lepo posteljo.

Ker so bili drugi dan z mladeničem vsi zelo prijazni, res ostane na gradu še eno noč. Po dobri večerji mu za prenočišče odkažejo imenitno sobo, ki je bila bogato in potratno opravljena.

»Ej, vedno lepše!« si misli siromak. »Vidim, da sem v dobri in pošteni hiši. Čemu bi deval torbo pod glavo in vso noč lovil grahe, kakor sem včeraj. Rajši se pošteno naspim.« — Res obesi torbo na obešalnik, se razpravi, leže v mehko posteljo in sladko spi vso noč.

»Kako je bilo nocoj?« vpraša zjutraj graščakinja služabnika, ki je zopet pazil pod posteljo.

»Vso noč je nepretrgoma spal,« se je glasil odgovor.

»Saj sem vedela, da ni siromak,« pravi vzradoščena graščakinja. »Prav gotovo je najmanj plemič, če ne celo kraljevič.« — Seveda nese to novico še toplo možu in hčeri.

Po zajtrku pride tujec h grofu, da bi se mu zahvalil za vso prijaznost in skrbno postrežbo, ki je je bil deležen na gradu.

»Kam pa nameravaš sedaj, prijatelj?« ga vpraša ljubeznivo graščak.

»Po dolgi prašni cesti, sam ne vem kam.«

»No, če je pa tako, te pa ne pustimo nikamor. Vidiš, jaz imam hčer istih let, kakor si ti. Videl si jo in upam, da ti je všeč. Če te je volja, ti jo še danes dam za ženo. Potem pa že bo, kakor bo.«

Sicer je siromak sprva kar ostrmel pri teh odkritosrčnih besedah, vendar se je takoj znašel in privolil v to nenavadno ženitev.

Še tisti dan se je vse izvršilo. Napravili so veliko gostijo, ki je trajala štirideset dni in štirideset noči. Ves ta čas ni bilo videti v gradu niti enega žalostnega obraza. Še celo srečni ženin si ni belil glave in ni bil prav nič v skrbeh, kaj bo iz vsega tega.

Ko pa mine štirideseti dan, pokliče mati graščakinja svojega zeta k sebi in mu reče: »Sinko moj! Gostija je končana in jutri se odpravita na pot, da pokažeš ženi svoj grad.«

»Svoj grad?!« — bi bil skoro zakričal siromašni ženin in toliko, da ni povedal po pravici in resnici, da ima namreč njegov oče doma samo raztrgano bajto, ne pa gradu. Vendar se še zadnji hip premisli in molče pritrdi, da odideta drugi dan z nevesto na njegov grad. V tistem trenutku pa ga seveda mine vse veselje in globoka žalost in skrb sta se mu brali z obraza.

»Na obrazu ti vidim, da se težko ločiš od nas,« pristavi dobrohotno graščakinja. »Pa potolaži se, ljubi moj zet! Saj se kmalu zopet vidimo. Ostanka tam samo nekaj časa in potem se zopet vrnita k nam.«

Drugi dan nalože na velik voz tri vreče ovsa za konje, vrečo denarja, nanj sedeta mladoporočenca in

še dva strežnika. Tako se odpeljejo proti moževemu — gradu.

Mlada gospa je bila žalostna, še bolj žalosten pa je bil njen mož. Vsi so mislili, da sta potrta zaradi tega, ker so se ravnokar ločili od doma. Mladega moža je ta žalost tako potrla, da ni zinil niti besedice in se je v resnici zasmilil svoji ženi, ker je mislila, da je tako mehkega srca. On pa je mislil ves čas samo na to, kako bo, kadar pridejo do očetove razdrte bajtice. To je bil tudi pravi vzrok njegove velike žalosti.

Proti večeru se pomika voz s potniki skozi velik gozd. Mlada gospa vpraša svojega potrtega moža, če je še daleč do njegovega gradu.

»Ej, do tja je še daleč, zelo daleč,« ji odgovori on. »Lahko še brez skrbi zaspiš, preden pridemo tja.«

Ona res zadremlje. To priložnost pa porabi njen mož in skoči z voza. »Rajši grem v smrt, kakor da bi ji povedal, kakšen siromak sem,« si misli in gre daleč proč od ceste v gozd. Komaj pa napravi nekaj korakov, že mu pride nasproti mož beloglavec.

»Kam pa ti, sinko, v tej temni noči?« ga ogovori mož z belo glavo.

»Bežim v smrt!« odgovori beloglavcu in mu vse odkrito prizna, kako se je godila vsa ta čudna zgodba, ki bo imela še bolj čuden konec.

»Ej, čemu bi se žalostil, prijatelj!« pravi beloglavec. »Sedi rajši na voz in se pelji s svojo ženko še nekaj časa naprej! Kmalu prideta do mojega gradu. Jaz odhajam sedaj z doma in se vrnem šele čez leto dni. Ves ta čas si lahko ti gospod v mojem gradu. Ali enega nikar ne pozabi: Ko se bom vračal, takrat se ves grad močno strese. Vidva z ženo pa glejta, da takrat nemudoma zbežita iz gradu. Če se le malo zamudita, vama odbije zadnja ura!«

Mladi mož se starcu lepo zahvali in se vrne k vozu, ki ga je čakal na cesti.

 »Skoraj sem zgrešil in iskal sem pravo pot,« je pomiril vznemirjeno ženo, ki se je bila medtem prebudila in pogrešila svojega moža. »Zdaj sem se prepričal, da smo na pravi poti in nimamo več daleč do mojega doma.«

Čez nekaj časa res dospo do velikega gradu, ki je bil ves razsvetljen. Pred vrati stoji cela vrsta lepo oblečenih slug, ki se priklanjajo in ponižno pozdravljajo prišlece kot svoje nove gospodarje.

»Joj! Tvoj grad je pa lepši kakor naš!« se je začudila mlada gospa in bila na tihem zelo zadovoljna, da je slušala svojo prebrisano mater in se poročila z na videz siromašnim tujcem.

Pa mine teden, mine mesec v veselem in zadovoljnem življenju na gradu, pride konec leta. Takrat se pa grad zavrti in strese tako močno, da se je hotelo vse porušiti. Šele tedaj se spomni graščak-siromak besed beloglavega starčka. S svojo ženo hoče zbežati, a žene ne najde nikjer. Teka iz ene sobane v drugo, iz kleti v shrambe, iz shrambe na podstrešje, od tam zopet v klet, a žene ne najde nikjer. Naposled najde v kleti namesto žene staro grdo babo, ki ga je še grše gledala. On pa njenih grdih pogledov ne opazi, ker je bil v prevelikih skrbeh za svojo ženo. Zato se obrne h grdi starki in jo lepo poprosi:

»Ali veste, dobra mati, kje je moja žena? Povsod jo iščem, pa je nikjer na najdem. Še danes mora umreti, če ne zapusti prej gradu, preden se vrne njegov gospod.«

Baba pa mu odgovori: »Nič se ne boj, sinek! Pojdi h kuharici in ji povej, naj da v mlin sedemkrat vsejano žito. Iz te moke naj sedemkrat zamesi kruh in ga sedemkrat speče. Ta kruh naj položi pred grajska vrata, za drugo pa ne skrbi!«

»Dvakrat mi je že pomagala dobra sreča; morda me tudi tretjič ne zapusti,« si misli graščak-siromak ter

pomirjen odide h kuharici, ki ji vse tako naroči, kakor je bil zvedel od tiste ženščine.

Ko pa naročilo opravi, že se strese grad v drugo, in sicer tako močno, da so kar stene pokale.

»Stokrat se poruši grad, preden bo spečen tisti kruh,« si misli graščak-siromak. »A zdaj; kar je, to je. Rajši umrjem, kot da bi napravil svoji ženi žalost in sramoto, da je vzela za moža — berača.«

Medtem pa je kuharica že spekla kruh in ga položila pred vrata, kakor ji je bilo naročeno. To je bila njegova sreča. Proti vratom se je že valil velikanski zmaj, ki je imel sedem glav in v vsaki glavi sedem jezikov; tako je bil strašen!

»Po ljudeh smrdi v mojem gradu!« je tulil zmaj že od daleč; iz žrel pa mu je švigal sedemkrat sedem metrov dolg plamen.

»Hej, vrata! Železna vrata mojega gradu! Kaj ne poznate več svojega gospoda, da se nočete odpreti?« zavpije pred vrati.

Takrat se oglasi sedemkrat spečeni kruh in pravi:

»Zmaj! Ves tvoj trud je zaman. Le, če se daš sedemkrat posejati, sedemkrat požeti, sedemkrat zmleti, sedemkrat zamesiti in sedemkrat speči, potem pridi in se ti umaknem, drugače ne!«

Zmaj se strahovito razjezi, da ga vrata ne ubogajo. Z vso silo se požene v vrata, tako da se grad trikrat zavrti. A vrata se ne odpro. Zažene se drugič, in sicer s tako silo, da se grad šestkrat zavrti. A vrata se ne ganejo. Zažene se še tretjič v vrata, in sicer s tako močjo, da se sam razleti na male kosce in pogine pred svojim gradom.

Tako je ostal siromak gospod v zmajevem gradu s svojo lepo ženico. Še danes srečno živita, če že nista umrla.