Dojenje se mi ni zdelo življenjsko pomembno – želela sem poskusiti, ampak si nisem postavila nerealnih pričakovanj. Prve dni je šlo presenetljivo dobro, potem pa se mi je začelo zdeti, da otrok ni sit. Poskusila sem s črpanjem, z dojenjem na eno in drugo uro, ampak bila sem vedno bolj utrujena, otrok pa vedno bolj nemiren. Po dobrem mesecu sem se odločila, da preidem na adaptirano mleko.

Sprva me je grizla krivda – kot da sem mu nekaj vzela. A zdaj, ko gledam nazaj, vem, da sem naredila prav. Bila sem bolj sproščena, otrok je bolje spal, midva pa sva spet zadihala. Dojenje je lahko lepo, a ni edina pot do dobre mame.