Otrok se je že v porodnišnici hitro prisesal in nikoli nisem imela večjih težav – niti z mlekom, niti z ranjenimi bradavicami. Seveda sem bila neprespana in sem kdaj imela dovolj vsega, ampak dojenje mi je postalo rutina, skoraj kot dihanje.
Dojila sem ga do tretjega leta. Mnogi so me spraševali, kdaj bom nehala, češ da je že "velik". Ampak meni je bilo naravno in prav – ko je bil pripravljen, sva zaključila brez drame. Ne rečem, da je bila vsaka noč lahka, ampak sem hvaležna, da sem imela takšno izkušnjo.