Ni lepšega občutka, topline in moči, ko se zaveš da je tvoje telo - ti, vse, kar otrok na začetku svojega življenja potrebuje. Nisem stroga zagovornica dojenja, najbolj pomembno je, da je tvoj otrok sit in da raste, se razvija. To je najbolj pomembno! Ali raste z dojenjem, ali flaško je splet večih okoliščin.
Najina pot se je začela v porodnišnici, ko pristavljanje ni bilo takoj uspešno. Premalo se poudarja, da je to proces, pot, ki jo s svojim dojenčkom "prehodita" skupaj. Hčerka je v porodnišnici veliko spala, sesanje jo je utrudilo in pojavila se je zlatenica. Položena je bila pod posebno lučko in preveč utrujena za sesanje. V kombinaciji z dojenjem (če smo temu takrat sploh lahko to rekli) je dobivala dodatek po flaški. Edini cilj takrat je bil, da pridobi na teži in izloči bilirubin. Po dveh dneh so bili laboratorijski izvidi dovolj dobri in lahko sva se odpravili domov, končno. V svoje zavetje, v svoj mir.
Stres ob skrbi za hčerko je povzročil, da sem skoraj izgubila mleko. Prva dva tedna doma sta potekala v kombinaciji z dojenjem, črpanjem mleka in dodajanjem formule. Naporno, nevedno, prestrašeno. Na tem mestu mi je največjo oporo in podporo nudila patronažna sestra. Še zdaj se spomnim njenih besed, kot da bi bilo včeraj, da mora med dojenjem najprej biti udobno mamici in potem bo tudi otroku. Partner nama je nudil ogromno podporo, poskušal pomagati, vendar sva bila oba nevedna in prestrašena. Potem, potem je pa naenkrat steklo. S pravimi nasveti, položaji in vztrajanjem je dojenje steklo. Najbolj mi je odgovarjalo dojenje leže. Hčerko sem dojila 14 mesecev in to naju je neizmerno povezalo. Njene oči, ko so iskale moje med dojenjem, njen pogled, njen nasmeh, njena toplina ... to je nekaj, kar je samo najino in bo za vedno ostalo med nama. Zato bodoča mamica, ki bereš to - pogumno in vztrajno! Vredno je vsake skrbi, vsake neprespane noči, vsake stiske in čisto vse ljubezni na tem svetu. Pogumno!