Ko sem rodila svojo hčerko, sem bila polna pričakovanj in hkrati tesnobe. Porod je bil dolg in naporen, končal se je z urgentnim carskim rezom. Ko sem jo končno zagledala, sem bila presrečna – hkrati pa se je v meni že oglašal strah, kako bo z dojenjem. Vedela sem, da po carskem rezu z dojenjem včasih ne gre tako zlahka. In res ni šlo.
Prvi dan je bila moja mala deklica zaspana in šibka. Jaz pa sem bila še pod vplivom anestezije, s tresočimi rokami in telesom, ki ni še čisto vedelo, da je rodilo. Prvi poskusi dojenja so bili neuspešni – ni se prisesala. Medicinske sestre so mi pomagale, a mi je bilo grozno nerodno in neprijetno, kot da ne zmorem osnovne materinske naloge.
Naslednji dnevi so bili polni bojev. Črpala sem mleko, da bi spodbudila nastajanje, jo poskušala pristaviti vsako uro, a uspehi so bili skromni. Bradavice so bile boleče, razpokane. Včasih sem jokala, ko je ona jokala, ker sem čutila, da sem jo razočarala. Drugi so mi govorili, naj ne kompliciram, da lahko dam stekleničko, a jaz sem želela vztrajati. Bila je neka tiha trma v meni – ne iz perfekcionizma, ampak iz občutka, da še nisva imeli možnosti pokazati, kaj zmoreva.
Po treh tednih se je nekaj prelomilo. Hčerka se je prvič sama prisesala in začela piti brez joka in naprezanja. Spomnim se, da sem takrat prvič res sproščeno zajokala – ne od bolečine, ampak od olajšanja. Počasi sva dobili svoj ritem. Vsak dan je bilo lažje.
Dojila sem jo do enega leta. Ko sva zaključili, sem imela občutek, da sem zares nekaj osvojila – ne le dojenje, ampak tudi zaupanje vase kot mama. Ni bilo enostavno. A danes vem, da borba ni bila zaman. Vsak tisti težko priborjen požirek na začetku je bil temelj najine močne vezi.