O dojenju sem pred porodom prebrala vse, kar se je dalo. Forum za forumom, članki, priročniki. Imela sem jasno predstavo: dojila bom, ker je to najboljše za otroka, naravno, praktično in poceni. Kaj pa se zgodi, ko realnost ni tako idilična, kot si si jo narisal?
Moja zgodba se je začela brez večjih težav – hčerka se je v porodnišnici lepo prisesala, mleko je prišlo hitro. Vsi so me pohvalili, kako nama gre super. Po eni strani sem bila ponosna, po drugi pa sem že čutila, da sem pod pritiskom, da zdaj ne smem "pokvariti" tega uspeha.
Prvi meseci so bili fizično in psihično naporni. Dojenje na zahtevo je pomenilo, da sem bila večino dneva (in noči) v sedečem položaju, s hčerko na dojki. Komaj sem jedla, spala še manj. Pogosto sem se spraševala, ali je to normalno. Ali bom kdaj spet imela svoje telo samo zase?
Vendar je bilo nekaj v teh trenutkih, kar me je držalo pokonci. Pogled na njenem obrazku, ko je zadovoljno zaspala med hranjenjem. Majhne ročice, ki so me božale po trebuhu. V tistem ni bilo nič drugega kot midve – in to je imelo svoj čar.
Ko sem se vrnila v službo, je bilo hčerka stara skoraj leto dni. Še vedno se je dojila – zjutraj, zvečer in včasih ponoči. Veliko ljudi me je spraševalo, zakaj jo še vedno dojim. A meni se to ni zdelo nič posebnega. Nama je ustrezalo. Bila je rutina, ki je ostala kljub spremembam.
Dojila sem skoraj dve leti. Odpovedala se je sama, brez pritiska. Nekega večera preprosto ni več želela. Malo me je zabolelo, moram priznati. A hkrati sem bila ponosna – na naju obe. Na to, da sva hodili v svojem tempu, brez urnikov in brez sodb.
Dojenje me je naučilo, da ni prave formule za materinstvo. Vsaka mama in vsak otrok imata svojo pot – in moja pot je bila dolga, nežna in prav najina.