Ko so mi na ultrazvoku rekli, da bom imela dvojčka, sem najprej utihnila. Priznam – šok je bil ogromen. Veselje je prišlo kasneje, a z njim tudi tisoč vprašanj. Med njimi eno, ki me je najbolj begalo: ali bom sploh lahko dojila oba?
V porodnišnici je šlo vse hitro. Najprej eden, nato drugi. Oba majhna, a zdrava. Jaz izčrpana, a srečna. In že prvi večer me je zgrabil občutek, da se ne bom mogla razdeliti na pol. Ena dojka, dvoje lačnih ust – kako?
V prvih dneh sem ju hranila izmenično. Prvi dobi levo, drugi desno, naslednjič zamenjava. Hitro sem razvila sistem, ker drugače ni šlo. Nisem uporabljala aplikacij, samo papirček ob postelji, kjer sem beležila, kdo je bil nazadnje kje. Sliši se kot logistika v podjetju, ampak meni je to pomagalo ohraniti razum.
Črpala sem tudi mleko, predvsem ponoči, da sta mi lahko pomagala še partner in babica. Oba sta me podpirala, tudi ko sem bila na robu obupa – ko sem sedela na postelji, z eno dojenčico v naročju in drugo, ki je ravno začela jokati. Takrat sem si mislila: zakaj si to delam? A naslednji trenutek sem ju opazovala, kako mirno zaspita – siti, topli, ob meni – in sem vedela, da zato.
Po dveh mesecih sem se naučila dojiti hkrati. Z blazino za dojenje dvojčkov in ogromno potrpljenja sem ju začela polagati istočasno. Ni bilo vedno popolno, ampak mi je olajšalo dneve. Nič več ni bilo ur in ur dojenja zapored – zdaj je sta jedli istočasno, nato vsaj malo pavze.
Z obema sem vztrajala skoraj leto dni. Ko sem zaključila, sem bila ponosna. Ne zato, ker bi hotela komu kaj dokazati, ampak zato, ker sem zdržala. Ker sem znala prositi za pomoč. In ker sem dojila ne eno, ampak dve srčici naenkrat – vsak dan, vsako noč, z vsemi dvomi, bolečinami in veseljem.
Če me kdo vpraša, ali bi še enkrat šla čez to? Ne vem. Ampak vem, da mi je ta izkušnja dala zavedanje, kako močna sem lahko, ko gre za moje otroke.