Med največjimi strahovi vsake mame je verjetno tudi dojenje. Sploh pri prvem otroku. Jaz sem pred dvojčkoma že imela lepo izkušnjo z dojenjem njune sestrice Tise, tako da sem bila kar samozavestna, da bo pri Timu in Boru enako.
Zgodba se je začela na čisto drug način, ker sta se fanta odločila, da bi se rodila 2 meseca prej, in seveda bila takoj po rojstvu nekaj časa v inkubatorjih. Ni bilo tega takojšnjega stika "koža na kožo" in takojšnjega poskusa dojenja kot pri sestrici. Odločila sem se, da kar takoj začnem s črpanjem in shranjevanjem mleka, da ga slučajno ne izgubim. Vse je bilo kot, da nimam lepe pretekle izkušnje, kot da se lotevam nečesa prvič. Vseskozi sem imela res ogromno mleka, ampak sem se žal morala črpati. Fanta pa sta dobivalo mleko preko cevk.
Še danes se spomnim dne, ko se je zamenjalo nekaj sester v porodnišnici in mi je neka zelo mlada sestra predlagala, da fanta poskusim podojiti. Meni se je zdelo smešno, ker sta bila še tako drobcena, ampak sem vseeno poskusila. Bolj zaradi sestre, da ji dokažem, da to pa res ne bo šlo. Takrat sta bila stara 3 tedne, ampak bila sta res še zelo drobcena. Nor občutek, ko je dojenje resnično takoj steklo, ko vidiš, da mati narava res poskrbi zase. Mala ampak velika borca sta imela res močen sesalni refleks, tako da nam je res takoj uspelo. Kmalu sem poskusila že z dojenjem obeh hkrati, kar pa priznam je bil kar izziv in sem potrebovala pomoč sestre. Ker ni hujšega, ko sem dojila enega je drugi noro jokal. občutek neke nemoči.
Zgodba z dojenjem se je končala, ko sta bila dvojčka stara nekje 16 mesecev, ker se mi je zdelo, da ga ne potrebujeta več. Tudi tukaj nismo imeli problemov, ker sta bila kar jedca, tako da smo uspešno nadomestili mleko.