Ko sem rodila, so me iz vseh strani preplavila pričakovanja. Dojenje naj bi bilo nekaj svetega, nekaj, kar preprosto moraš. Če ne dojiš, naj bi tvegala otrokovo zdravje, povezavo, celo svojo vlogo mame. Ob vsem tem sem bila hvaležna edini osebi, ki mi je povedala nekaj drugačnega – moja sestrična Jana.
Rekla mi je: »Niso vse ženske polne mleka. Če se ti bo zdelo, da dojenček ni sit, brez slabe vesti vprašaj za dodatek. Imajo ga v porodnišnici – naj ti ga dajo.« Tak nasvet mi je, dobesedno, rešil duševno zdravje. Namesto da bi se uro za uro mučila z dojenjem in opazovala lačnega otroka, sem bila mirna. Dojenček je bil sit, jaz sem bila bolj spočita, in najin začetek je bil mnogo lepši.
Podnevi sem ga večinoma dojila, ponoči pa je pogosto hranil mož. Zame je bilo neverjetno olajšanje, da nisem bila edina, ki je lahko poskrbela za otroka. To mi je dalo prostor, da sem se počasi in z občutkom vživela v novo vlogo mame. Brez panike, brez občutkov krivde, brez ekstremov.
In kljub začetnemu dodajanju mlečne formule sva z dojenjem vztrajala – ne iz nuje, ampak iz bližine. Ko je otrok postal večji, je dojenje postalo najin trenutek za tolažbo, bližino in crkljanje. Dojila sem ga do tretjega leta, po malem, brez pritiska in predvsem brez občutka dolžnosti.
Moja izkušnja z dojenjem je bila lepa, prav zato ker sem si dovolila, da ni bila popolna. Vem, da to ni zgodba, ki jo najpogosteje slišimo, ampak verjamem, da je pomembno, da povemo tudi takšne. Ker dojenje ni tekmovanje. In ker ni enega pravilnega načina – obstaja le tisti, ki ustreza tvoji družini.