Prve dni po porodu sem bila prepričana, da bo steklo samo od sebe. A kmalu so prišli razpokane bradavice, solze ob vsakem pristavljanju in vprašanje v glavi: "Zakaj mi nihče ni povedal, da je lahko tako težko?"
Kljub bolečini in neprespanim nočem sem vztrajala. Pomagala mi je podpora partnerja, prijazna svetovalka za dojenje in predvsem najin mali borček, ki se je vsak dan bolj učil, kako najde svojo pot do mleka. Ko sem ga opazovala, kako zaspano sesa in ob tem polagoma tonem v spanec tudi sama, sem vedela, da sva na pravi poti.
Po nekaj tednih je dojenje postalo najin čas povezanosti, miru in topline. Bila je najina mala skrivnost sredi glasnega sveta. Dojila sem ga v tišini doma, v parku, med dežjem v avtu in celo na vrhu hriba. Vsakič znova sem začutila, kako neverjetno moč ima to preprosto dejanje – za oba.
Danes je že velik fant, a se še vedno spomnim tistih trenutkov nežnosti, ko je s svojo ročico nežno božal moj obraz in me gledal s tistimi velikimi, zaupljivimi očmi. Dojenje ni bilo le hranjenje – bila je najina prva prava ljubezenska zgodba.