Moja izkušnja z dojenjem je bila lepa, mirna in nežna. Imela sem srečo — pri obeh mojih hčerkah je šlo vse kot po maslu.
Ko sem postala mama prvič, je bilo vse novo. Telo je vedelo, kaj počne, in tudi moja deklica je. Takoj sva se ujeli. Prvi podoji, prvi pogledi, občutek topline in povezanosti, ki ga ne znam povsem opisati. Polno sem jo dojila do njenega prvega rojstnega dne. Brez večjih težav, brez bolečin, brez pretirane utrujenosti — samo tiha rutina, ki nama je obema pomenila ogromno.
Z drugo hčerko je bilo podobno. Spet sem bila deležna tiste čudovite izkušnje – polno dojenje do enega leta, brez večjih zapletov. Čeprav je vsak otrok drugačen, je bila tudi ona kot ustvarjena za prsi. Hranjenje je postalo najin tih prostor, kjer se je svet upočasnil. V tistih trenutkih sem pozabila na vse skrbi in obveznosti. Bila je samo ona in jaz.
Zame ni bilo zgolj hranjenje — bilo je povezovanje, tolažba, varnost. Dojenje je bilo najin vsakdan, najin mali ritual, ki ga bom za vedno nosila v srcu.
Zato sem hvaležna.