Moja prva nosečnost je na začetku potekala brez težav, v petem mesecu nosečnosti pa se je začelo moje zdravje postopoma slabšati. Višja je bila nosečnost, več je bilo težav. Zaradi tega me je ginekologinja v 31 tednu nosečnosti napotila v porodnišnico na opazovanje. Končalo se je tako, da sem v 34 tednu nosečnosti imela urgentni carski rez.
Sin je bil majhen in suhec, zato so mi sestre odsvetovale dojenje, češ da otrok nima razvitega sesalnega refleksa. Nekaj dni je preteklo preden sem si začela črpati mleko, da smo mu ga lahko dajali po flaški. Nato pa se je iz dopusta vrnila starejša sestra, ki me je podučila, kako je potrebno otroka pristaviti k dojenju. Čeprav sem si ravno izčrpala mleko, mi ga je dala, da se je lahko malo "pocrkljal". Tako se je začelo.
Na začetku se je dojil kratek čas, da se ni preveč utrudil, vendar je takrat zelo močno sesal in kazal veliko željo po nadaljevanju. Naslednje 3 mesece sva postopoma povečevala število dojenj in čas dojenja. Včasih se mi je dozdevalo, da je ves čas "priklopljen", vendar sva nadaljevala, čeprav je bilo včasih težko.
Po 3 mesecih smo popolnoma ukinili adaptirano mleko in sva prešla na samo dojenje. Tako se je dojenje nadaljevalo, tudi po uvajanju goste hrane. Dojenje sva zaključila šele po skoraj 2 letih, ko se je sam odločil, da ima dovolj. Kljub vmesnim težavam sva jih prebrodila in oba uživala v povezavi, ki nama jo je dalo dojenje.