Najina zgodba o dojenju se je začela v porodni sobi, kjer so mi ga pristavile sestre in je nekaj sesal, spal, se spoznaval z dojko, jaz pa z dojenjem. Nekako nama je uspelo, da je začel sesati, seveda nevedna nisem imela pojma ali je kaj efekta.
Ob rojstvu je bil kar težak in prva noč je bila pestra - od nekje 22 ure naprej se je zbujal na pol ure v glasnem joku. Imela sem veliko željo dojiti in sem ga pristavljala ves čas - nisem želela dodatka in sem ga, ko so mi ga sestre prijazno ponudile, zavrnila - do pol 4ih zjutraj, ko sem pristala, da mi pripravijo dodatek. Probala sem z SNS sistemom, ampak je bil že tako lačen in razdražen, da ni zagrabil. Sestra mi je pomagala in ga nahranila z brizgo - ko se je najedel, je spal od 4ih zjutraj do 14ih popoldne. Razložili so mi, da žal še nimam dovolj mleka za tako velikega otroka.
Ko se je zbudil, sem ga spet podojila in tako vztrajala naslednji dan. Teža je bila še kar ok, ampak izvidi krvi in urina niso bili ok - premalo je lulal, pleničke niso bile polne. Zato sem obvezno po dojenju (15 minut na vsaki dojki) ponudila še dodatek. Najprej je še spil nekaj iz flaške, potem pa vsak dan manj. Imela sem vsak dan več mleka, naval je prišel 3 dan in s tem je vedno bolj zavračal ponujen dodatek po dojenju. Zaradi drugih zapletov s krvjo in prejemanju antibiotika sem ostala v porodnišnici cel teden - celotno osebje (SB Trbovlje) me je res spodbujalo pri dojenju, tehtali so mi ga, ko sem prosila, mi svetovali, pomagali pristaviti, skratka res so se trudili. Ko je teža lepo rastla, so mi predlagale, da ga samo dojim en dan in spremljamo težo. Ker je teža lepo rastla in je bil otrok sit, zadovoljen, pleničke so bile polulane, sem opustila ponujanje flaške. Od takrat se polno dojiva že več kot 5 mesecev. Ko sva prišla domov, sem res gnezdila z njim - vedno, ko je bil buden sem mu ponudila dojko, res sva se veliko dojila, spal je pri meni, na dojki, res se mu jo ponudila ob vsaki priložnosti. Podojev nisem omejevala ne časovno, koliko naj bi bili dolgi, niti na koliko časa naj bi si sledili. Popolnoma sem jih prilagodila njemu, ko je kazal interes sva se dojila, pa je bilo to 15 minut po prejšnjem podoju ali pa 3 ure - nikoli nisem dajala dude kot sredstva za povečevanje razmaka med posameznimi podoji. Sem imela tudi podporo s strani partnerja, res mi je pomagal, me podpiral, razumel, da včasih nisem imela časa za nič drugega, kakor samo gnezdenje na kavču in dojenje - je vedel, kako mi je to pomembno in kaj bom s tem ponudila najinemu otroku in me je 100% podpiral pri tem.
Sem se pa pred samim porodom in dojenjem na dojenje kar dobro pripravila - prebrala sem knjige (Želim dojiti, 10Pjev za uspešno dojenje), pogledala predavanja na temo dojenja itd. Spi še vedno zraven naju, iz vidika, da je meni res lažje dojiti v leže, ker ga imam zraven in ponoči ponudim dojko, ko se še ne razbudi do konca in se dejansko najè v polsnu in res hitro zaspi nazaj. Nasvete patronažne in ostalih, ki jih dobiš, tudi če ne vprašaš za njih, sem selekcionirala in upoštevala tiste, ki so se mi zdeli uporabni. Na primer nasvet patronažne, da naj ga ob krčih ne dojim ampak mu dam dudo in ga nosim, nisem upoštevala. Vsaki mamici, ki si želi dojiti bi svetovala, da naj se posluša in sprejema samo nasvete, za katere se ji zdi, da bodo v prid njenega otroka. Dojenje je res neka posebna, čudovita vez med mamo in otrokom in sem res vesela, da lahko to izkušnjo imam.