Ko sem prvič dojila, sem bila polna dvomov. Nihče ti ne pove, da je dojenje nekaj, kar se moraš naučiti. Da ni vedno čarobno. Da zna boleti. Da si včasih izmučen, pa še vedno samo ti – in tvoje prsi – pomeniš tolažbo, hrano, stik. Vse.

Začela sem negotovo. Prve dni me je bolelo, jokala sem od utrujenosti, spraševala sem se, ali imam sploh dovolj mleka, zakaj mi nihče ne pove točno, kako to gre. Vsi so govorili, da je "naravno" – ampak ni bilo niti malo preprosto.

Kljub vsemu sva vztrajali. Nekako je steklo. Počasi, iz dneva v dan. Ko sem jo dojila ponoči, sem včasih gledala v temo in si želela, da bi lahko samo spala. Samo tri ure v kosu. Samo eno noč brez prebujanja. Ampak hkrati sem jo gledala, kako mirno spi, stisnjena name, in sem vedela: to je več kot mleko.

Pri dveh mesecih sem že znala dojiti kjerkoli – v avtu, na klopci v parku, v restavraciji pod rutko. Včasih z veseljem, drugič z občutkom, da me vsi gledajo. A vedno z zavedanjem, da ji dajem nekaj, kar ni zamenljivo.

Ko je začela jesti gosto hrano, sem se počasi pripravljala na konec. Pa ni šlo kar tako. Dojenje ni bilo več samo hrana – postalo je navada, tolažba, ritual pred spanjem. Vedno ista poza, ista dlan na mojem obrazu, en majhen vzdih. In potem tišina.

Ko sem dojila zadnjič, tega nisem takoj vedela. Mislila sem, da bo še en večer. Ampak naslednji dan ni prosila. In naslednji tudi ne. Po parih dneh sem dojela – končali sva. Tiho. Brez ceremonije. Brez solz.

Še zdaj se kdaj vprašam, če se me spomni tako. Če se spomni zvoka srca, na katerem je zaspala. Če ji je ostal občutek varnosti. Meni je.

Dojila sem leto in pol. In bilo je vse: naporno, boleče, nežno, utrujajoče, sveto. Ni mi žal, da sem končala. In hkrati mi je žal. Ker je bilo tudi to del mene, del najine zgodbe. In ker vem, da je bil to en majhen konec.

A tudi vsak konec je prostor za nekaj novega.