A ko sem začela resneje informirati o nosečnosti, porodu in o zgodnjem materinstvu, sem skozi izkušnje drugih žensk – prijateljic, znank in pripovedi s priprav na porod – hitro spoznala, da dojenje za matere marsikdaj predstavlja izziv in, da v nekaterih primerih tudi ne steče. Takrat sem prvič resnično dojela, da dojenje ni nujno nekaj samoumevnega.
Srčno sem si želela svojega otroka polno dojiti in enako si je za najinega otroka želel tudi moj partner. Oba verjameva, da otrok preko dojenja in z materinim mlekom v prvih mesecih življenja dobi najboljšo možno popotnico za življeje – v več ozirih.

Ko sem v nosečnosti opazila prve znake tvorjenja mleka, me je to navdalo z veseljem, a teh znakov nisem dojemala kot zagotovilo, da bom imela mleko tudi po porodu. Zato sem se pozanimala o tem, kako lahko tudi s prehrano podprem svoje telo, da bo še naprej kontunuirano proizvajalo mleko. Pripravila pa sem se tudi na "tehnični" vidik pristavljanja – želela sem biti pripravljena in želela sem si, da bi nam prvi podoj uspel.

Kolostrum, telesni stik, ljubezen – to je bil moj prvi dar najini prvorojenki.
Hvaležna sem, da smo prve ure po porodu – t. i. zlato uro – preživeli skupaj. Kljub dolgemu in zahtevnemu porodu je najina deklica že nekaj minut po rojstvu imela dovolj moči, da se je pristavila. In jaz sem imela dovolj mleka. Od samega začetka nama dojenje vedno znova ponuja možnosti za umiritev, spoznavanje, povezovnaje. Na svoje telo, ki mi je to omogočilo – pravzaprav na vse, kar je zmoglo že od samega začetka nosečnosti – sem zaradi tega kar malo ponosna.
V porodnišnici sva s partnerjem - po navodilu osebja - skrbno beležila število podojev. To nam je bila dobra popotnica v uvajanje dojenja. Prvi dan je deklica večinoma spala, zato sva jo morala za podoje zbujati. Ves naš trud je bil poplačan že tretji dan, ko je hčerka že presegla porodno težo. Osebje na viziti nama je nekoliko presenečeno z nasmehom svetovalo: "Samo počnite točno to, kar že počnete," midva pa sva bila predvsem neizmerno hvaležna. Vsakomur želim, da bi lahko občutil ta občutek: ko ti uspeva, ko vidiš, da tvoje telo zmore, da je tvoj trud poplačan, in s tem povezan občutek potrditve. Počutila sem se potrjeno - kot ženska in kot mati.

Seveda pa je bil začetek tudi fizično nekoliko zahteven – pogosto pristavljanje je imelo za posledico boleče bradavice. A nikoli ni bilo tako hudo, da bi prišlo do poškodb ali resnejših težav. Pomagala sem si s kremicami in z obkladki. Nikoli nisem niti za trenutek pomislila na to, da bi z dojenjem prenehala. Kdaj pa kdaj je bilo, priznam, vstajanje ponoči naporno, a sem v resnici tudi rada vstajala ponoči, da sem nahranila najino hčerko. Nekaj posebnega so bili ti trenutki v tihih zimskih nočeh z majhnim... dišečim... mojim dojenčkom v naročju.

Z edino večjo preizkušnjo sem se soočila kasneje; doma, v njenem prvem mesecu, ko sem imela veliko mleka, ki je iztekalo hitreje, kot ga je hčerka lahko popila. Posledično je med dojenjem doživljala telesno neugodje in bila, seveda, tudi nezadovoljna. Počutila sem se grozno - nekaj, kar bi hčerkico naj potolažilo, ji dalo občutek ugodja, varnosti in udobja, jo je spravljalo v stisko, jok in ji povzročalo neugodje. Trajalo je nekaj časa, da se je laktacija umirila do te mere, da so podoji spet postali za obe prijeten čas povezovanja.

Da je dojenje več, kot le hranjenje (torej sredstvo za zadovoljitev dojenčkove potrebe po hrani), sem prvič slišala – vsaj tako, da so se mi te besede zares vtisnile v spomin – med študijem. Profesor je med tistim predavanjem o teoriji navezanosti poudaril pomen prisotnosti matere med dojenjem – ne le fizične, temveč čustvene in duševne. Opozoril je, da se verjetno matere, ki "...medtem, ko dojijo in hkrati brkljajo s kuhalnico po posodi, ne zavedajo veličine in pomena čustvene izmenjave, ki teče med dojenčkom in matero med dojenjem". Očesni stik, telesna bližina, prisotnost – to je bistvo dojenja. Sama to močno čutim in se zato zavestno zavzemam, da med podoji ne počnem ničesar drugega, temveč samo sem. Prisotna. S pogledom, dotikom, z vsem, kar sem – za svojega otroka.

Dojenje je dar. Ni samoumevno. Morda tudi ni vedno lahko. A je nekaj najlepšega, kar lahko podarim – sebi in mojemu otroku.