Hči sem dojila od trenutka, ko so mi jo po rojstvu položili na prsa, ter do skoraj drugega leta, brez kapljice dodatka ali česarkoli. Menim, da je ženskam v 98% to enostavno dano, potrebna je zgolj odločnost, volja, podpora, nekaj znanja, ter dobro prenašanje bolečine prvi mesec. Ponosna sem na to, da nama je uspelo in da sva tudi samo odstavljanje izpeljali čez noč. Enostavno čez noč je pozabila. Dojim tudi sina od trenutka, ko je prišel iz trebuščka. Fascinantno je to da hči je bila obsedena z dojenjem "non stop" prvih 6 mesecev, pri sinu pa je zgodba ravno obratna. Prvih 5 mesecev je noči lepo prespal, ob 4.ih me je zbujalo cmokanje (nikoli ni jokal), takrat pa se je zgodba obrnila in je postajal vse bolj obesedn z dojenjem, ki seveda še traja. Vedno sem začela dojit v prepričanju, da bom zgodbo zaključila do drugega leta, vendar tokrat kot kaže ne bo šlo tako, saj je 2 leti dopolnil ta mesec in nisva še niti približno pri zaključku. Sama nisem za grdo odvzemanje, vem da bo prišel dan, ko bo enostavno pozabil. Hči od dneva, ko se je nehala dojit niti enkrat ni več omenila zize, kot da se nebi nikoli dojila in vrjamem, da ko bo otrok pripravljen bo sam zaključil zgodbo. Menim, da je dojenje nekaj lepega, pristnega in je lepa povezanost med otročkom in mamico.
Vsem bodočim mamicam pa nasvet: samo pogumno in bo uspelo.