Z nastavkom se je fantič najedel in zaspal. Nato sva sla domov, se hranila z nastavkom, ko je želel in kadar je želel. A bil je pravi zaspancek, mejno zlatenicen in vsakic, ko je jedel je bilo to na kratko in bolj spanje na dojki. Na prvi posvetovalnici pri 1 mesecu pa kljub vsem uram, ki jih je prezivel na dojki, šok. Dojencek je pridobil premalo na kilazi. Aktivirali so patronazno sestro, naj mu po podoju se dodajam adaptirano mleko. Mučila sva se z Aventovo flasko, dokler je nisem sprobala sama in ugotovila, da je se meni naporno sesati po njej. Tatija sva poslala po druge stekleničke in sva mu začela dodajati adaptirano mleko. Ampak meni ni dalo miru. Dojke so bile polne iz njih je veš čas teklo mleko. Bolele so me. Zakaj bi dajala dojencku umetno mleko, ce imam svojega za izvoz. In smo tatkota spet poslali v nakup, tokrat po črpalko. Dojila sem vsak podoj najprej fantiča z nastavkom na dojki, potem pa je sledilo pumpanje. Ure in ure. Sploh nisem delala drugega kot dojila in pumpala. Vmes poslušala komentarje domačih, naj probam brez nastavka, da naj dam adaptirano mleko, naj se ne mučim. Navodila pediatrinje so bila,.naj ga tehtam. Sledili so dnevi strogega tehtanja in pisanja mililitrov in casov dojenja. Zbujala sem se zgodaj zjutraj, ko je dojencek spal, da sem pumpala. Pumpala, ko je on šel spat. Dobila se žulje na roki od ročne crpalke. Ko sem ze skoraj obupala, da je prenaporno in da ne bo napredka, da bom morala veš čas dodajati lastno mleko in pumpati, pa se je malo pred 3 mesecem, nekaj dni prej, dojencek odločil, da ne potrebuje nastavka za dojenje. Obcasno sem med podojem poskusila brez nastavka in kar naenkrat se je ob tem, ko sem ga pristavila z nastavkom, zacel jeziti. Končno je bil dovolj močan, da je lahko sam zagrabil in se dojil. Vendar pa je bil se vedno zaspancek in mu je dojka bila za crtanje. Nekajkrat je potegnil in nato zaspal na meni. Pumpala sem vsake 3 ure po tem, ko se je dojencek podojil. Za božič sem dobila za darilo električno črpalko in tako malo zmanjšala svoj žulj na roki, a vseeno je bil urnik dojenja in črpanja naporen. Počutila sem se, da ne morem nikamor, saj mi je to vse vzelo veliko časa. Pocutila sem se kot mlekarna. S sabo sem veš čas tvorila mleko, morala sem planirati kje, kdaj in kako ga bom segrela, kdaj bom pumpala, da bo dovolj časa do naslednjega podoja, da se bo spet proizvedlo mleko in komaj čakala, da bo dojencek začel jesti gosto hrano. Vsem sem govorila, da bom pri 6 mesecih zagotovo zaključila z pumpanjem in dojenjem. In se je zgodilo, da je konec 4 meseca čez noc zavrnil flasko. Ni vec želel piti na noben način iz nje. Prva reakcija je bila strah, kaj se dogaja, kaj ce bo spet izgubil na teži. Malo v krču sem nato samo se dojila in se bala naslednjega pregleda pri pediatrinji, saj sem bila obremenjena ali pridobiva dovolj na teži ali dojencek dovolj je. Zgledal je srečen, zdrav, spal je, lulal in kakal. Za vsak slučaj sem se sabo se kakšen mesec nosila flasko in nekaj mleka, ce bi jo rabili, pa je ni želel niti pogledati. Od takrat dalje se samo se dojiva. Star je skoraj 10 mesecev. Obožuje gosto hrano, ampak tudi dojenje. Se vedno se dojiva in ko je bil prvič bolan je bilo prav dojenje tisto, ki naju je rešilo pred dehidracijo. Se zdaj sem vesela, da sem kljub temu, da mi je bilo zelo tezko fizicno in predvsem psihicno, vztrajala. Hvaležna sem za možnost kvalitetnih spletnih skupin in strani, kjer sem našla informacije in se naučila o pravilnem črpanju mleka, nastavkih, hranjenju ipd. Predvsem pa sem se naučila, da je pri otroku potrebna velika mera potrpežljivosti in da se bodo stvari zgodile, ko bo on nanje pripravljen. Občudujem vse ženske, ki izključno črpajo mleko in se dodaten poklon tistim, ki ga donirajo dojenčkom, ki ga njihove mamice na žalost nimajo. Tistim, ki pa vam je v tem trenutku težko in ste ze na tem da obupate, potrudite se se malo. Noc je najbolj temna tik pred svitom. Vztrajnost, iskanje kvalitetnih informacij, pomoč in podpora, se bodo zagotovo obrestovali.