Ko sem prvič dojila svojega otroka, sem bila prepričana, da bo vse steklo samo od sebe. Saj je to nekaj naravnega, kajne? Pa ni bilo tako. Prvi dnevi so bili boleči, sin se ni dobro prisesal, jaz pa sem bila izčrpana in negotova.
Spraševala sem se, ali imam dovolj mleka, ali delam kaj narobe, in hkrati poslušala nasvete z vseh strani – eni so svetovali naj dojim »po urniku«, drugi »na zahtevo«. Vse skupaj je bilo precej stresno.

Po kakšnem tednu je šlo lažje. Počasi sva se ujela. Ni bilo vedno idealno – včasih je bil nemiren, jaz pa potrpežljiva bolj iz nuje kot iz miru. A dojila sem ga skoraj leto dni in danes sem vesela, da nisem obupala.
Ne morem reči, da je bilo dojenje zame najlepši del materinstva, je pa bilo pomemben del. In nekaj, kar nama je dalo občutek bližine, ki ga še danes čutim.