/21 /11

Vse življenje hrepenimo po tem, da bi nas nekdo sprejemal takšne, kakršni smo, se nas takšnih veselil: tudi naših temnih strani. Želimo se dati spoznati, želimo, da se nekdo za nas iskreno zanima. Odnos vedno pomeni, da moram tako sprejemati kot tudi dajati in pomeni tudi predajati se, kar pa velikokrat ni tako enostavno, saj vedno s seboj prinaša tveganje in ranljivost. 

Hrepenenje po tem, da obstajam

Prav to ranljivost in hrepenenje nam prinaša pomladno prebujanje. Večinoma nevede v nas nagovarja tisto prvinsko, osnovno: »Imej me rad-a kot imam rad-a jaz tebe!« Sega dlje od besed v svet brez besed – v svet občutkov, senzacij, dotikov, vzdušij, kjer ne obstaja nič drugega, kot le sedanjost, v katero smo potopljeni. Sega v obdobje najnežnejšega otroštva, kjer ne znam druge besede kot »ueee« in kjer me potolaži dotik, glas, podoba. Takrat čutim, da nisem sam-a in se pomirim in zadiham.

V odnose stopam s telesom

Iskanje stika preko telesa je najbolj prvotno ustvarjanje odnosa. Otrok v prvih dneh ves svet doživlja preko celega telesa in kar nekaj časa traja, da vzpostavi stalen in varen ritem. Otrokovo stisko takrat pomiri objem in zibanje. Z večanjem otrokovih sposobnosti se odpirajo še drugi komunikacijski kanali. V nekem obdobju postane pomemben obraz, nato se komunikacija začne odvijati pretežno preko očesnega stika – zrenja. Če je v nekem obdobju pomembnejši en kanal, ne pomeni, da drugi kanal, npr. komunikacija in vzpostavljanje stika preko celega telesa, zamre. Še vedno je živa kot prej, le drugi kanal je še bolj poln življenja. Tukaj je komunikacija še zelo neposredna.

V odnose stopam preko skupnih stvari

Kmalu se v vzpostavljanje odnosa lahko vključi tretja stranka: najprej je to igrača. Koliko vznemirjenja se med mamo ali očetom in otrokom lahko pretoči ravno preko igre z igračo - koliko veselja nam prinašajo skupni hobiji, zanimanja!

Odnos je neprekinjena komunikacija: besedna in nebesedna

Igrača počasi postaja vedno bolj abstraktna, najprej postane simbol, nato beseda. Verbalna komunikacija in iskanje stika preko besede je najbolj očiten način iskanja stika med odraslimi. Ker je beseda tako močna, pozabimo, da se v odnosih ne iščemo le preko besed. Še vedno večina čutenja drug drugega poteka po neverbalni poti. Takoj opazimo namrščen obraz, napadalno telesno držo, žalosten izraz v očeh – vse to razumemo brez besed.

Želja, biti razumljen brez besed

Prav to, razumevanje brez besed, se zgodi v prvi in vseh ostalih zaljubljenostih in v nas prebudi hrepenenje otroka, ki nima drugega kot telo in želi biti sprejet, saj le tako čuti, da obstaja. V zaljubljenosti vem, da drugi ve, da jaz vem. Čutiva, kot da se poznava že celo življenje. To so res čarobni trenutki, ki do korenin pretresejo naše telo. Je stanje popolne odprtosti in ranljivosti, v katerem čutim, da me partner-ka vidi, sprejema, kot želim, da bi bil-a viden-a, sprejet-a. Čutim, da se je uresničila moja davna želja.

Zakaj sem se zaljubil-a ravno v njo, njega?

Zaljubljenost je vedno izpolnitev pradavnega hrepenenja po popolni sprejetosti. Ob nekom, v katerega se zaljubim nezavedno čutim, da me lahko razume in sprejme tam, kjer nikoli nisem bil-a razumljen-a, sprejet-a.

Zakaj bi ravno on-a to znal-a? Ker tudi on-a ni bil-a sprejet-a ravno tam, kjer sem bil-a ranjen-a sam-a. Nekje v nezavednem pričakujem, da me bo ta nekdo prav zato lahko razumel-a, sprejel-a in mi dal-a tisto, kar čakam že od otroške dobe.

Zakaj sem v zaljubljenosti nujno razočaran-a?

Zaljubim se v nekoga, ki je ranjen točno tam, kjer sem ranjen-a jaz. Torej na tisti točki ni dobil pozitivne izkušnje, ki bi jo lahko delil naprej. Da bi jo lahko delil, jo mora najprej ozavestiti preko neizpolnjenega hrepenenja in se odločiti razviti jo v sebi. Šele takrat jo lahko podari naprej.

Hkrati pa: če mi partner nudi tisto, po čemer hrepenim od otroštva, je to velikokrat težko sprejeti. To pozornost smo namreč pričakovali od svojih staršev in nam iz različnih razlogov niso dali. Če to sprejmemo od nekoga drugega pomeni, da moramo priznati, da nas ima nekdo rajši do naših staršev, kar pa je zelo težko, če tega ne ozavestimo in se zavestno od idealne podobe staršev ne poslovimo.

Moj notranji dialog

»Kdaj se čutim samo in nerazumljeno? Brez odnosa? Kdaj sem se že tako počutila? Kdaj sem se odločila za otroško obrambo: »Bom pa sama!« Ker čutim, da te: ne zanima (me ignoriraš), nisem vredna, da bi te zanimalo, nisi sposoben sprejeti tega, kar čutim, sem kaznovana za to, kar čutim ...

… a ti tega ne smem povedati, ker bi te izgubila še bolj... Raje sem pridna, pogoltnem bes in verjamem, da: nisem vredna, sem slaba, neprimerna, čudna, nesprejemljiva in za vse to sem kriva sama.

Res še lahko verjamem v odnose?  

Še vedno si jih želim: ali sem se zares pripravljena soočiti se s svojimi obrambami?  

Vem, da bo bolelo, če bom ponovno ranljiva!  

Sem se odločila (ponovno) tvegati?« 

Kdaj v odnosu vznikne prava ljubezen?

Ljubezen je, za razliko od zaljubljenosti, ki je vedno nezaveden proces, zavestna odločitev. Pomeni čustveni odhod od doma: poslavljanje od starih pričakovanj, ki so ostala neizpolnjena s strani naših staršev. Pomeni prepoznavanje lastnih pristnih odraslih potreb in želja v odnosu z drugim ter prihajanje nasproti drug drugemu v teh hrepenenjih.

Moj, najin intimni prostor

Ves ta proces se dogaja v prostoru, ki mu rečemo prostor intime, ki ne pomeni le telesne, ampak predvsem čustveno intimo. Intima s seboj vedno prinaša tveganje in ranljivost, zato za lasten vznik potrebuje dovolj predvsem čustvene varnosti. In kaj je tisto, ki odpira varen prostor za intimo? Spoštovanje. Spoštovanje tako sebe kot drugega: svojega telesa in telesa drugega, njegovih in njenih misli in čutenj ob ohranjanju spoštovanja do lastnih misli in čutenj. Pomeni spoštovanje lastnega sveta kot sveta drugega. Pomeni sobivanje, zavezo in pripadnost v prepletu dveh svetov, ki se dovolj spoštujeta in sprejemata, da lahko obstajata, dihata drug ob drugem in z drugim ter tako drug drugemu za obstoj dajeta dovolj svobode.

Svoboda je torej mogoča le v prostoru intime, ki ga vzajemno soustvarjava. V tem prostoru imava možnost brez ovir, v svobodi srečati se s telesom drug drugega in ga zaokrožiti v s-polnost.

Kako naj ustvariva srečo?

Pot do sreče v odnosu nujno vodi preko starih usedlin bolečine. Če jo ignoriramo, se ranimo vedno bolj, če pa rano očistimo in negujemo, ima možnost, da se zaceli. Občutljivost brazgotine pa nam daje tisto senzitivnost, zaradi katere smo lahko bolj sočutni: do sebe in do drugega. Temu navadno rečemo sreča.

www.zdi-krog.si