/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Najprej s simpatičnostjo prvih poskusov brezzobega nasmeha, nato z elegantnostjo loka mlečnega bruhca med podiranjem kupčka, nato z vztrajnim in s trmastim držanjem male glave pokonci, dokler ta ne omahne nazaj na očijevo ramo, z neprekinjenim brezizraznim strmenjem v spakujočega se odraslega, … Kasneje nas navdušujejo s prvimi majavimi koraki in malo manj s posledičnimi buškami ob mizo. Še posebej pa smo starši navdušeni nad govorom naših potomcev. Otročički se kmalu otresejo »dojenščine« in se hitro privadijo »človeščine«. Potujčenje je pravzaprav zelo temeljito, hitro in popolno. Najin petletni prvorojenec ne razume niti besedice dojenščine svojega bratca. In ko štirimesečnik neustavljivo joka, mi pomaga le z nasvetom: »Oči, tresi ga.«

Ob pogruntavščinah otrok smo kmalu soočeni z nelogičnostmi slovenščine. Zakaj rečemo, da ni sena ali pa kolesa, če pa je bolj logično, da ni senoja in koloja. Tudi proizvajanje učene človeščine iz majhnih ustec je zelo zabavno. Recimo, ko se štiriletnik globoko zazre v odrasle oči in reče s pomenljivim glasom: »A bi se ti malo ukvarjal z mano?«, ali pa »Oči, a si že spet zaspan?«. Ali pa ko rahlo trmasto zatrdi, da ga nihče ne upošteva, pa je že pet let star. Še zabavnejše je opazovanje delovanja otroških možganov, ki delujejo trikrat hitreje kot odrasli možgani. Če torej vemo, da je Batman tisti v črnem, ki skače z netopirjevimi krili, Spiderman tisti v mrežastih pajkicah in Superman tisti z rumenim pasom, potem je logično, da je Pečmen kuhar, saj vendar peče.

Zaradi obilice teh dogodkov ni čudno, da jih očkovi možgani, preobremenjeni s športnimi rezultati in službenimi zagatami, večinoma pozabijo. Kar je škoda. V starih časih, ko so še vladale glinene ploščice, papirus ali v prejšnjem tisočletju, ko je bil kralj papir, je bilo vse lažje. Enostavno si naročil trem pisarjem, da marljivo zapišejo vsako novo besedo prestolonaslednika, in enajstim menihom, da so naredili štiri kopije za vse štiri knjižnice v Evropi, in to skupaj z umetelnimi začetnicami vred. Sam imam še vedno knjigo Prvi koraki, v katero sta moja starša zapisovala moje podvige, naše dogodivščine in sijajne dogodke. Branje takih zapisov je neskončno zabavno, še posebej zdaj, ko se lahko primerjam s svojim lumpom. Ugotavljam, da sva bila enako plavolasa, vendar pa je on kot moderno dete veliko prej znal reči onomatopoija, znal našteti vseh sedem plasti moderne avtoceste in vrste letaliških traktorjev. Pisati pa je tako ali tako začel približno štiri leta prej kot jaz. Dvomim pa, da bo do petega razreda prebral vseh 50 knjig Karla Maya.

Prav zaradi te moje knjige, ki je seveda simpatično nabasana tudi s slikami, se tudi jaz (z nečloveškimi napori) trudim zapisati pomembne izjave in dejanja najinih otrok. In to v klasično papirnato knjigo. Tako knjigo, v katero fotografije iz digitalnega aparata ne pridejo kar s copy paste ukazom, ampak potrebujejo še razvijanje. Sam si ponavadi vse izjave, misli in risbice najinih lumpov shranim ali napišem na listke, konce časopisa ali prazne tetrapake, kasneje pa vse vnesem v knjigo.

Sem pa seveda malo len in nereden. Grem kar takoj zdaj prepisovat zajeten kupček teh plonk listkov, ker bo tole najinima sinovoma zabavno brati, ko bosta siva in zgubana.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Marec 2009