Bolezen je lahko tudi priložnost za večjo povezanost z otrokom.

/11 /11

Mlajša hči je zbolela in tako se je do nadaljnjega (za nekaj dni in noči oz. dokler ne ozdravi) preselila v najino zakonsko posteljo. Že pri starejši hčerki sem vedno, ko je zbolela, začutila močno željo, da jo ponoči želim ob sebi - da lahko čutim njeno telo (in povišano temperaturo) ter slišim njeno dihanje (in kašelj ter vse ostale dihalne težave).  

To skupno spanje v času hčerine bolezni mi je prav vedno podarilo boljše zavedanje, kaj hči zares potrebuje, da bo prej ozdravela, in tako tudi večjo materinsko samozavest, ki je v času bolezni in vseh strahov, ki pašejo zraven, še kako potrebna. Še posebno, če si zagovornik naravnih pristopov in je za zdravljenje potrebno več potrpežljivosti, poguma ter osebne odgovornosti.

Tokrat sem zbolela tudi jaz, tako da sva bili s hčerko skupaj v postelji tudi čez dan - dve bolnici, ki se skupaj prebijata čez vse težave viroze. Ko sva tako skupaj ležali in se tolažili, si druga drugi "jemali" vročino, se silili s pitjem vode in čajev ter se bodrili, da bo pa jutri zares bolje, sva si tudi marsikaj zaupali in se še bolj zbližali. Kot bi skupaj preživeli vojno naju je ta skupna bolezenska izkušnja še bolj povezala.

Pa saj je to popolnoma logično, sem razmišljala, toda hkrati nisem mogla ubežati mislim, ki so mi trkale po duši. Ali res mora hči zboleti, da sem lahko potrpežljiva in sočutna mama, ki se ne jezi, če hči čaj polije po postelji, in se ne izgublja v hčerinih bolečinah in strahovih, temveč zmore vse to vzdržati ter ji nuditi varno in toplo oporo? Ko sem jo tako gledala, kako vročična in oslabela leži v mojem objemu, me je prešinil tudi strah tako za njeno kot moje življenje. Še bolj trdno sem jo stisnila k sebi in ji povedala, kako zelo jo imam rada.

"Vem, mami. Jaz tebe tudi," mi je odgovorila štiriletna hči in me nežno pobožala po obrazu.

Ta trenutek si želim zapomniti za vedno. To izkušnjo iskrene in popolnoma predane ljubezni. Zaželela sem si, da bi to znala začutiti tudi, ko bo hčerka odrasla. Ko bo sama postala mama in mi bo zaupala svojega otroka. Iz te majhne deklice bo zrasla odrasla ženska ... kako čudežno!

"Mami, kako sem bila majhna v tvojem trebuščku?"

"Na začetku tako kot ta moja lepotna pika," sem ji odgovorila in se še bolj čudila čudežu življenja.

Od pikice do odraslega bitja, ki lahko rodi novo bitje in tako nadaljuje krog življenja. Kakšno bo to njeno odraslo življenje, pa temelje danes postavljam jaz oz. midva z možem. Ali se zares polno zavedava te velikanske odgovornosti, ki jo imava do hčerk in njune prihodnosti? V misli so se mi prikradla sporočila knjige Konec molka, v kateri avtorica razkriva tudi to, kako zelo nam odraslo življenje določajo bolečine iz otroštva. Četudi se jih ne zavedamo oz. smo jih nekoč daleč nazaj uspešno potlačili, nas še vedno vodijo iz ozadja.

Ali sem tej svoji deklici, ki spi v mojem objemu, že zadala kakšno travmatično rano? Seveda nenalašč in morda celo nezavedno. To, da sem jo že večkrat ranila in jo še večkrat bom, temu se seveda ne da izogniti, toda ali sem zares zmožna dojeti globino ran? Še posebno, ker jo ranim verjetno najbolj takrat, ko delujem iz lastnih ran. Sem se zares uspela iztrgati iz družinskih vzorcev, ki se že nekaj generacij prenašajo iz roda v rod? 

Bilo je preveč za moje bolno, utrujeno telo, zato sem zaspala s hčerino roko v moji roki in upanjem, da je moje rane vendarle niso preveč ranile in jih bo vsaj ona, če že meni ni uspelo, zmožna ozdraviti.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.