|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Kaj pa ženskost?

Irena Jamšek Halas, 25.3.2019
Če niti moški niti ženska nisva spoštovana in niti kaj prida cenjena v ženskem načinu delovanja, ali sploh lahko govorimo o enakovrednosti spolov?

image
Smo ženske v stiku s svojo globoko ženskostjo?
/11


Mesec marec je naklonjen ženskam - kar zadeva obeleževanje vloge in napredka ženske v današnji družbi. Najprej dobimo svojo pozornost za 8. marec, na dan žena, nato še 25. marca, ko na materinski dan prejemamo izraze ljubezni in hvaležnosti s strani otrok.

V tem času tudi sama razmišljam o ženskah in materinstvu ter temu, kar naj bi podpiralo oboje - o ženskosti. Ko se marca priklanjamo ženskam in materinstvu, se tako sprašujem, ali se svet priklanja tudi esenci oziroma jedru tega, kar naj bi bilo inherentno vsem nam, ženskam, pa naj bomo mame ali ne. Ženskosti namreč.

Res je, ženske smo si v zadnjih desetletjih priborile vse več pravic, ki nas vse bolj izenačujejo z moškimi (kako to izgleda v praksi, je tema za nov blog). Toda, zakaj je ženska bolečina, jeza, zamera in kar je še tega, kar se da razbrati iz raznovrstnih objav na socialnih omrežjih, še vedno tu ali pa celo še večja? Ali bom potem, ko bom lahko kot moškemu enakovredna posegala po najbolje plačanih in uglednih službenih, političnih in družbenih pozicijah, kot ženska zares izpolnjena?

 

Ko je moj mož brez vsakršnih predhodnih “inštrukcij in praktičnega usposabljanja” vzel v roke pet dni staro prvorojenko in mi sporočil, da jo gre previt, sem bila malce vznemirjena. Potem pa sem doživela blažen trenutek, ko sem ga videla, kako skrbno in ljubeče, predvsem pa brez strahu neguje najino drobno bitje. Takšnih trenutkov je bilo ob najinih treh navihancih potem še mnogo. Mož nas tudi razvaja s kosili, po potrebi z lahkoto poskrbi za gospodinjstvo od A do Ž, zvečer pa še uspava otroke s pravljico. Počne vse to zaradi enakosti spola? Ali morda zato, ker je poženščen in copata?

Če bi ga v družbi pohvalila zaradi njegovega položaja v službi ali dohodka, bi ga tako moški kot ženske gledali s spoštovanjem. Toda, če bi ga pohvalila, kako ljubeče zna previti novorojenčka in razvajati otroke predvsem s svojo pristno prisotnostjo, bi ga večina ljudi gledala postrani in se verjetno spraševala, kdaj že bo ukrotil to svojo ženo. V večini primerov ne bi bil deležen nič kaj dosti občudovanja in spoštovanja. In povsem enako velja zame, če povem, da sem "samo doma mama”. Če pa sem odvetnica, potem sem pa že na pravi poti uspešne in "prave" ženske.

Zato se sprašujem: če niti moški niti ženska nisva spoštovana in niti kaj prida cenjena v ženskem načinu delovanja, ali sploh lahko govorimo o enakovrednosti spolov? Po mojem prepričanju bomo o pravi enakovrednosti tako ženskega kot moškega spola lahko govorili le, ko bomo kot družba sposobni enako spoštovati tako moškost kot ženskost. Tako moški kot ženski princip in način delovanja.

 

Že zelo dolgo živimo v patriarhalnem principu, ki na piedestal postavlja vse moško in moškega le v njegovi moški energiji in izraznosti. (Pri čemer ne smemo pozabiti, da tudi moški v sebi nosi energijo ženskosti.) Ko se tako ženska poskuša prebiti na ta moški piedestal, spregleduje, da se tja postavlja v enaki energiji. Moški torej. In zato ženska, ki je sicer bistveno bolj pravno in družbeno priznana kot desetletja in stoletja prej, še vedno trpi.

V resnični želji oziroma potrebi po spoštovanju in priznavanju ženskosti smo ženske žal skrenile s svoje ženske poti in v iskanju enakosti med spoloma svojo žensko znotraj sebe začele maskulinizirati in tako svojo ženskost povozile skorajda do konca. Če namreč ženska hoče postati enakovredna moškemu s prevzemanjem moške esence, s tem žrtvuje svojo žensko esenco.

Tako smo danes sodobne ženske moškemu res bolj enakovredne kot včasih, toda hkrati že od majhnega močno maskulinizirane. Tekmovanje, primerjanje, dokazovanje, logično razmišljanje ... vse to je moški princip, v katerega so v času šolanja vržene tudi deklice.

In ko te deklice odrastemo in nekega dne postanemo mame, v materinstvo vstopamo tako, kot smo bile naučene. Po moško. Z učinkovitostjo, produktivnostjo, discipliniranostjo, samostojnostjo in znanstvenostjo kot najbolj opevanimi vrednotami na čelu. Tako namesto tega, da bi se zgolj posvetile crkljanju, dojenju, pestovanju, spoznavanju in povezovanju z novorojenčkom, v prvih tednih po porodu merimo čas podojev in razmak med njimi ter število polulalnih in pokakanih pleničk, tehtamo male štručke, če so pridobile dovolj gramov, izgubljamo živce ob bolj ali manj trpečih poskusih uvajanja nekih strogih urnikov in rutin, poskušamo navaditi dojenčka, da spi celo noč, in to v času, ko za to razvojno gledano sploh še ni zrel, ter nadaljujemo z urniki premnogih dejavnosti že v času vrtca, kaj šele, ko gre otrok v šolo. Kajti red mora biti, grami in centimetri morajo ustrezati tabelam, dosežki in ocene so merilo uspešnega otroka, dobra mama pa je tista, ki perfektno in brez napak obvlada svojega dojenčka oziroma otročka v vsem – od dojenja in spanja do napadov trme in najstniških muh.

In "prava" mama vse to - poleg vsega, kar je itak počela že prej - zmore sama. Ob tem pa seveda še karierno napreduje. Ker biti “samo mama”, vsaj zdi se tako, dandanes zares ni dovolj. Ni noben dosežek ali hvalevreden status, na katerega bi ženska lahko bila ponosna. Razen na materinski dan seveda.

 

Je to res prava pot spoštovanja materinstva in ženskosti? Se ob takem odnosu do materinstva ženske res lahko napolnimo v smislu osebni rasti ali pa samo stiskamo zobe ter vsak dan čakamo na naslednji dan in upamo, da bomo zdržale še en dan ter da bo prihodnji morda pa že malo lažji in si bomo lahko mogoče končno že kaj oddahnile?

Da ne bo pomote - nikakor ne pravim, da naj se ženska za voljo ženskosti ali materinstva, uglašenega s principom ženskosti, odpove uspehu v družbi in karieri ter se vrne za štedilnik. Menim le, da je prav, da se ženske vprašamo, kaj je tisto, česar si zares želimo.

Si zares želimo, da je ženska enaka moškemu oziroma na kakšen način želimo, da mu je enakovredna? Po mojem prepričanju bomo pravo enakovrednost dosegli takrat, ko bo ženska postavljena na svoj ženski piedestal v vsej svoji ženskosti. In ko bo ženskost (pa naj jo udejanja ženska ali moški) s strani obeh spolov od malih nog občudovana, cenjena, spoštovana in spodbujana, tako kot je občudovana, cenjena in spoštovana moškost (ne glede na to, ali jo udejanja moški ali ženska). Šele potem bomo dosegli nov nivo odnosa med žensko in moškim ter med ženskostjo in moškostjo. Kajti oboji, moški in ženske, v življenju uspevamo veliko bolje, ko prehajamo iz enega polja v drugega, in ko dosegamo lastno ravnovesje med enim in drugim.

 

Problem, ki ga imamo - in o tem berem marsikaj zanimivega -, je, da ženskost že tako dolgo zaničujemo in omalovažujemo, da tudi ženske sploh ne znamo več priti v stik z njo. Tako kot ne znamo več živeti "po žensko". In zato so tudi izzivi materinstva danes toliko večji oziroma napornejši.

Sama že nekaj časa zase raziskujem, iščem in odkrivam globine ženskosti. In tu ne govorim o tem, da odkrivam nove recepte za štedilnikom ali novem načinu zlaganja perila. Govorim o mehkobi, ranljivosti, občutljivosti in potrpežljivosti. Povezovanju, prisotnosti ter spokojnosti v duši in srcu. O učenju ob opazovanju, posnemanju, poskušanju in napakah. Pa o medsebojem podpiranju. In o prepevanju pesmi in nežnem dotiku, ki se mu nikamor ne mudi, da odide. O vrlinah in veščinah ženskosti, ki hkrati podpirajo lahkotnejše in bolj radostno materinstvo.

 

Ko tako marca slavimo/obeležujemo ženske, se mi zdi, da v resnici vse preveč častimo to, da je ženska postala bolj "moška" oziroma podpiramo to, da bi to postala. Premalo pa se osredotočamo in si prizadevamo za to, da bi bila ženska tako kot je spoštovana, ko deluje na moški način, enako spoštovana tudi v svoji ženskosti. In da bi bila enako kot moškost spoštovana tudi ženskost oziroma ženski način delovanja in to tako v ženski kot v moškem. S tem bi tudi materinstvo (pa tudi očetovstvo!) v smislu vrednote in osebne vrednosti dobilo novo dimenzijo.

Ob materinskem dnevu nam zato vsem mamam in ženskam postavljam pomembno vprašanje: Kako daleč smo pripravljene iti v prizadevanju za spoštovanje, občudovanje in priznanje lastne ženskosti? Ali jo sploh poznamo in smo v stiku z njo?

Dokler namreč ženske same ne bomo poznale, negovale, cenile in končno tudi živele svoje ženske esence, nam vsa enakopravnost na tem svetu ne bo prinesla tega, po čemer vse bolj (pa četudi le podzavestno) hlepimo. In to tako ženske kot moški, ki na svoji moški poti prav tako potrebujejo priznanje ženskih prvin - tako v ženskah kot znotraj sebe. Pravo ravnovesje med moškostjo in ženskostjo potrebuje vsak izmed nas, da lahko uspeva v svojem najboljšem izrazu. Tako ženskem kot moškem, tako materinskem kot očetovskem.

Na letošnji materinski dan vam tako želim, da ga doživite čimbolj žensko. Sama se ga veselim predvsem zato, ker mi takrat otroci s pisemci in risbami nekako nastavijo ogledalo, v katerem skozi njihove besede uzrem, kar je najmehkešjega in ljubečega v meni. Da to potem odnesem s seboj do naslednjega praznika.

 


 

mirnaIrena Jamšek Halas je certificirana učiteljica priprav na porod, obporodna spremljevalka - dula  za nosečnice in mame v prvih dneh po porodu, certificirana učiteljica masaže dojenčka ter licencirana Bownova terapevtka. Sicer je mama treh otrok, ki v prostem času, po možnosti skupaj z družino, rada biva v dotiku z naravo in dobrimi knjigami, in se z urejanjem vrtička, tekom skozi gozd, plavanjem in dihanjem skozi jogo sprošča in povezuje s seboj. Več o njej in njenem delu najdete na njeni spletni strani Mir-na.si.


Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Zakaj nisem povabljen na rojstni dan?
Kako otroku pojasniti »ne«, ki ga dobi iz okolja, ne od nas? Kako mu razložiti, zakaj ni povabljen na rojstnodnevno zaba...
14
To morate otroku povedati vsak dan!
Mnogokrat izrečemo besede, ki jih otroku ne bi smeli in nato nam je žal. Da bi se temu izognili, poskušajmo otroku vsak ...
5
Škrlatinka
Škrlatinka je nalezljiva bolezen, za katero zbolijo največkrat otroci. Za razliko od drugih otroških bolezni, pa lahko z...
5
Vsestransko nadarjena Anja Križnik Tomažin
Malo je ljudi na svetu, ki bi jim vile rojenice namenile toliko talentov kot Anji Križnik Tomažin. Poznamo jo kot televi...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Familyab svetuje: Občutljiva in introverti...
Če želite biti hčeri bliže, se zanimajte za njen svet - kaj ji je všeč, kako doživlja ljudi in okolje ter jo brez prevel...
BLOG: Afnanje z otrokovim imenom
V starih časih starši niso niti približno tako komplicirali z imenom kot sodobni starši, ki so se zaradi imena še neroje...




spanje
Lelly28 RR

kdaj je vaš otrok opustil popoldansko spanje?