|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Kako vzgajati bodočega umetnika?

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 21.3.2019
Ali zares želim podpreti umetniško žilico v svoji hčerki? Zakaj jo potem tako zelo morim z vsemi mojimi "bolje", "lepše", "pravilneje" in "spodobneje"? Kaj mi je bolj pomembno - mnenje drugih ljudi ali skriti potenciali moje hčerke?

image
Petletna Aelita Andre je najmlajša priznana slikarka na svetu.
/11


Ko prebiram takšne čudežne zgodbe kot je ta o petletni Avstralki Aeliti Andre z naslovne fotografije - najmlajši priznani slikarki na svetu, ki s svojimi umetninami tudi že pridno služi veliko denarja, pa o otrocih, ki sploh več ne hodijo v šolo, ker so tako zelo predani svojemu izjemnemu umetniškemu talentu, vedno znova pomislim, koliko umetniških talentov pa smo starši oziroma odrasli vendarle uspeli prezreti in zatreti. Pri vseh tistih drugačnih, čudnih in nemogočih otrocih, ki se nikakor ne morejo (in v resnici ne želijo!) ukalupiti v večinsko sredino.

 

Morda me takšne zgodbe toliko bolj ganejo, ker imam tudi sama doma eno takšno "umetnico". Sicer (še) ne kaže nobenih znakov čudežne talentiranosti, toda s svojo ustvarjalnostjo že od majhnega prekaša večino svojih vrstnikov, pa tudi starejših otrok. V resnici me s svojimi stvaritvami, ki si jih ustvarja za svoj roza svet, vedno znova preseneča in navdušuje. Vse igrače in praktične predmete, ki jih dobi, namreč "predela". Tako, da ustrezajo njenemu svetu. Kakšna sicer izgubi svojo praktičnost, toda to ne moti njenega zbirateljskega duha, ki si doma ustvarja čisto pravi roza muzej.

Točno ta skoraj desetletnica se na pravila požvižga tudi, ko gre za oblačenje (Ni važno, kolikokrat ji povem, da so nogavice skoraj do kolen in to čez žabe zares zelo nemodni stil, ona pri tem še vedno vztraja.), hranjenje (Vsa hrana na krožniku mora biti lepo razporejena in niti pod razno ne bo jedla z žlico, s katero si je nadevala pire krompir!), igro (Nihče od otrok ne sme premakniti niti ene reči v hiški, ki si jo je skrbno zgradila.), šolo (Uči se najraje tako, da visi s pograda na glavo oziroma se med učenjem vrti v krogu. Še najlažje pa se kakšne tekste nauči tako, da jih kar sama uglasbi.) ...

 

In čeprav sem sama ponosna na to njeno "drugačnost", moram odkrito priznati, da mi je pa vendarle kdaj tudi nerodno in potihoma pomislim, da bi pa v tem trenutku raje imela "normalno" deklico, ki ne izstopa. In to pravi mama, ki že vse življenje štrli iz povprečja in sproža različne govorice v okolici! Ni kaj, več kot očitno tudi svoje "čudnosti" še nisem povsem sprejela, čeprav tako glasno zatrjujem, da me briga, kaj si mislijo drugi.

"Na nastop pa ne moreš iti takole oblečena!" (Poleg nogavic čez žabe si je navlekla še zgornji del pižame in čez ozko majico s kratkimi rokavi!)

"Zakaj ne? A nisi rekla, da ti je vseeno, kaj drugi mislijo?," me direktno pred zid postavi moja prvorojenka, ki po mojem prepričanju nima niti malo okusa za modo in osnovne modne zapovedi.

"Res sem to rekla, toda sem se zmotila. Malo pa me še vedno briga, kaj si drugi mislijo. Še posebej, ko boš stala na odru in te bodo vsi gledali."

 

Takšnih in podobnih pogovorov imava s hčerko nešteto. Pa naj gre za oblačila ali "razstave" njenih umetnin, ki jih poskuša razstaviti povsod po stanovanju. Včasih mi uspe najti kakšen kompromis, včasih me "povozi" na celi črti, pa tudi okoli me zna prenesti. Ker ta roza škatlica mora biti nujno odprta in vse tiste reči okrog nje postavljene točno tako, kot si je zamislila.

V resnici za vsem tem leži njeno samoizražanje, ki vsak dan trči ob strogo določena pravila okolice. To se dela tako. To je pravilno tako. To se tako spodobi. Tako je najbolj praktično. Takšen način je zares najboljši. Tako je najlepše. Tako je treba.

In če pobliže pogledam vse največje umetnike sveta - ali so se ozirali na to, kako je treba in kaj je prav? Prav vsi so delali drugače. In zato tudi postali priznani umetniki. Ker so rodili nov svet. Svet, ki ga ljudje še nikoli niso videli. Svet, ki je najprej obstajal samo v njihovih glavah, zato jih nihče ni razumel. In velikokrat tudi ne podpiral.

Ali torej zares želim podpreti umetniško žilico v svoji hčerki? Zakaj jo potem tako zelo morim z vsemi mojimi "bolje", "lepše", "pravilneje" in "spodobneje"? Kaj mi je bolj pomembno - mnenje drugih ljudi ali skriti potenciali moje hčerke?

 

Ni kaj, težko je biti starš "drugačnemu" otroku - pa naj gre za vedenjsko motnjo, genialnost ali zgolj dovoljšnjo samosvojost. Še posebej, če si bil tudi sam kot otrok zaradi svoje "čudnosti" izločen iz družbe vrstnikov in globoko v sebi nosiš željo, da bi družba vsaj tvojega otroka bolje sprejela.

Kakorkoli obrnemo smo ljudje socialna bitja, ki si vedno želimo biti sprejeti. Četudi mislimo, čutimo in živimo drugače kot večina. Seveda ne za vsako ceno in od vseh, toda vsaj od najbližjih.

"Vsaj ti bi me lahko sprejela takšno kot sem, če me že v šoli ne marajo," mi je v joku v obraz vrgla hči pred nekaj meseci, ko sem ji spet težila, kako se je oblekla za v šolo.

In me je zadelo. V sredino srca.

Močno sem jo objela in ji brez besed pokazala, da jo imam rada točno takšno, kot je. Pa četudi mi njen stil za oblačenje niti malo ni všeč. 

 


 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.


Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
5
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
5
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
5
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
Kako se lotiti separacijske krize?
Separacijska kriza je normalen čustveni proces tako otroka kot mame. V članku preverite, kaj doživlja otrok in kaj mama ...




dobri možje
Lelly28 RR

Kdo pri vas doma nosi darila v decembru?