Močno verjamem, da se dobro vrača z dobrim.

/11 /11

Tudi sama sem se - kot večina razmišljujočih posameznikov - že velikokrat vprašala, kako biti srečna in ali sploh sem srečna.

Ker imam to srečo, da lahko ta svoj prvi blog za portal Ringaraja.net pišem v deželi 'tam doli' (Down Under), kjer sva s prijateljico in sodelavko Tanjo zadnje tri tedne odkrivali energijo avstralskega podeželja, otokov pa tudi velemest, bo tudi ta blog odseval del utripa, ki ga čutim dobrih 15 tisoč kilometrov od doma.

Kje torej najdemo srečo? Odgovor na to vprašanje sama že lep čas iščem tudi s skakanjem v različne svetove in časovne pasove, ki mi včasih služi tudi kot pobeg pred njenim antipodom v domačem okolju, ki mi (komu pa ne?!) kdaj postane naravnost zadušljivo.

Tako sem se ravno na zadnjem potovanju oborožila s knjigami o danskem iskanju sreče oziroma tako imenovanem 'hygganju' – danski umetnosti srečnega življenja. V Melbournu pa mi je pod roke prišla tudi knjiga o spontani sreči avtorja dr. Andrewa Weila, ki mi je samo še potrdila prepričanja, ki sem jih že nosila v sebi. Tudi on namreč piše, da je sreča v vsakem od nas!

Morda nas v iskanju tega (vele)odkritja res nosi zelo daleč po svetu ali pa niti ne po svetu, pač pa daleč od lastnega uma in biti. In to niti ni nujno narobe, če nas le ta 'ovinek' na koncu pripelje na pravo mesto.

Tako sem sama v zadnjih tednih ob opazovanju razigranih tjulnov, iskanju zaspanih koal, vzklikanju nad prikupnostjo najmanjših pingvinčkov na svetu, srečanju s parom kengurujev, občudovanju pelikanov in zasledovanju kuščarja odkrila predvsem, da življenje – takšno in drugačno, bodisi človekovo ali živalsko – teče neodvisno od mojega počutja, na meni pa je, ali bom poskrbela za to, da bo moje dojemanje življenja pozitivno ali ne.

Seveda pa za srečo ni dovolj le spoznanje, da je sreča v nas, temveč je treba srečo gojiti in negovati prav vsak dan. In prvi korak je po mojem skromnem mnenju hvaležnost. Sama ne morem ubesediti, kako zelo sem v tem trenutku hvaležna, da imam to možnost in privilegij spoznavanja svetov izven lastnega in to tako daleč stran od doma.

Hvaležnost, ki me je prevevala skorajda vse dni potovanja, sploh pa ob jutranjem teku bosih nog po peščeni plaži, je neopisljiva. Prav tako kot hvaležnost ob nastopu izjemno močnega domotožja ter pogrešanja ljubljene osebe dobrih 15 tisoč kilometrov stran. Ta slednja hvaležnost se je rodila iz spoznanja, da imam v čudoviti domači deželi tak dom, po katerem lahko hrepenim.

Nenazadnje pa tudi hvaležnost, da so se vsi poleti, ki sva jih opravili s Tanjo, varno končali. Sploh zadnji (iz Adelaida v Melbourne), na katerem nas je tako treslo kot še nobeno od naju nikoli v življenju. Prav ta izkušnja me je tako opomnila, da v resnici ni nič hudega, če je bil najin spanec zaradi burnega nočnega življenja v Melbournu dodobra načet. Če se namreč najin polet ne bi končal tako dobro kot se je, tudi pomanjkanja spanca v naslednjih dneh ne bi občutila, mar ne?

A ko govorimo o negovanju občutka sreče, hvaležnost še zdaleč ni vse. Ničkolikokrat sem že prebrala in to tudi poskušala ponotranjiti, da je za pravi občutek sreče treba biti tukaj in zdaj. To vsi vemo, toda kaj to v resnici sploh pomeni?

Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem sama najbolj tukaj in zdaj, ko meditiram. Ko si ponavljam svojo mantro po načelu transcendentalne meditacije, ko izvajam sončno meditacijo ali 'headspace-am' ... ko sem zares tukaj in zdaj. Pa koliko časa ima ta ženska, se morda kdo sprašuje. Toda, verjeli ali ne, vse je stvar prioritet. Meditacija nam lahko vzame uro na dan (v kosu ali porazdeljeno) ali pa le deset minut. Prepričana sem, da si tudi najbolj zasedena oseba na planetu lahko vsak dan vzame deset minut. Če seveda presodi, da so te minute vredne njenega časa. Moje so!

Verjamem, da veliko ljudi ne verjame v moč meditacije in s tem ni nič narobe. Jaz le razlagam svoje izkušnje in svoje korake do občutka sreče, vsak pa bo zase vedel, ali je pripravljen kak nasvet sprejeti ali ne. Morda bo kdo drug svoj skok do sreče naredil s, kaj pa vem, 'bungee jumpingom' ali pa z jadranjem, plavanjem, smučanjem …  

In ko smo že pri rekreaciji. Po mojem mnenju je tudi ta nujna za občutek izpopolnjenosti. Telo, um in duša namreč niso ločene entitete, temveč morajo sobivati v harmoniji druga z drugo. Sama telo dojemam kot orodje, ki mi omogoča življenje kot ga živim, zato je moja dolžnost, da dobro poskrbim tudi zanj. Da bo vitalno in agilno. Ne pravijo zaman Zdrav duh v zdravem telesu! Zato je dobro poskrbeti tudi obratno - Zdravo telo za zdrav duh!, mar ne?

In zdrav duh je – vsaj v mojem primeru – zares zdrav tudi zato, ker skušam svojo energijo na maksimalno pozitiven način deliti naprej. Mnogi mi pravijo, da si v življenju preveč nakopljem. Morda res, ampak le tako znam živeti. Če čutim, da je res pravi čas za doktorski študij, bom tega vpisala. In če čutim, da moram ob rednem delu (do nedavna sem imela dve delovni mesti) še voluntirati, bom pač še prostovoljka!

Sicer moram priznati, da mi vse te moje projekte močno olajša dejstvo, da nimam lastnih otrok. Toda po drugi strani sem prav zato lahko še toliko bolj predana drugim otrokom, s katerimi me povezuje prostovoljstvo in moja dejavnost v okviru Srečne hiše, kjer pomagamo tudi otrokom in mladostnikom iz rejniških in socialno ogroženih družin.

Prav te dni, ko se potepam po jugu Avstralije, sem urejala vse za darila in pogostitev mladostnikov iz rejništva, ki bodo imeli decembra že četrto novoletno srečanje v Srečni hiši. In naslednji dan, ko sem oddala naročilo za darila, me je dobri znanec obvestil, da bo Srečna hiša prejela finančno donacijo v znesku, ki bo skoraj v celoti pokril strošek daril. Le naključje? Sama tudi to vidim kot potrdilo mojega prepričanja, da se dobro z dobrim vrača.

Prej omenjeni dr. Weil v svoji knjigi o spontani sreči omenja tudi živali in tudi sama sem trdno prepričana, da je človek prav narejen za sobivanje z živalmi. Že zgodovina priča, da ne bi mogel preživeti brez živali. Pa pri tem ne govorim o njihovem surovem izkoriščanju! Tako ni čudno, da so ti štirinožni kosmatinci sčasoma postali tudi naši ljubljenčki. Kako zdravilno je lahko druženje človeka z živaljo, lahko potrdijo tudi različne organizacije, ki uspešno izvajajo zdravilne terapije z živalmi ali pa z njihovo pomočjo privabljajo nasmeške na obraze bolnih otrok ali starejših v domovih za ostarele.

Ko sva z možem imela ljubljeno psičko (ki je bila z nama od svojega 3. pa skoraj do 17. leta), zato nisva pozabila tudi na druge, pomoči potrebne živali. In še vedno mesečno namenjava donacije za različna društva in zavetišča. V zadnjem času večinoma na Balkanu, kjer so pasji brezdomci še veliko bolj pereč problem kot pri nas. Ko pa nisva imela ničesar za donirat, sva hodila pasje pozabljenčke 'le' sprehajat v ljubljansko zavetišče. Globoko sem prepričana, da lahko vsak posameznik nekaj stori, da svojo dobro voljo in energijo preda naprej.

Seveda pa ima prav vsak človek svoj način in svojo pot. Le odpreti se moramo za možnost, da lahko prav vsak nekako prispeva k temu, da bo svet boljši. Tako bo srečo našel pravzaprav povsod. Sreča je namreč v meni, v tebi in v vseh nas!

Alenka Žumbar Klopčič je direktorica in urednica portala Energetika.NET, ustanoviteljica Srečne hiše, kjer pomagajo otrokom iz socialno ogroženih in rejniških družin, prostovoljka društva SOS telefon in avtorica številnik ekološko ozaveščenih knjig za otroke. Je velika ljubiteljica tako otrok kot živali in narave, ki jo raziskuje tudi na svojih potovanjih po svetu. 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Foto: Siniša Kanižaj