|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Ko odgovornost elegantno prenesemo na drugega ...

Helena Primic, 10.6.2023
Kako biti v stiku z lastnimi avtentičnimi občutki in hkrati osebno odgovoren? In kje se pravzaprav začne tista točka odgovornosti, ki je starši ne smemo preskočiti oziroma elegantno prenesti na otroka ali partnerja?

image
V družinskih odnosih si pogosto podarimo tudi reči, ki so samo naše in za katere smo 100% sami odgovorni. (Freepik.com)
/11


"Zato pa me nič ne ubogajo, ker jih ti tako razvajaš."

"Če bi ti znal bolje poskrbeti za otroke, bi jaz imela več časa zase."

"No, pa spet kričim, ker ste tako poredni in me nič ne ubogate."

To so le nekateri od tipičnih stavkov, ki jih pogosto izrekamo starši in s katerimi svojo osebno odgovornost elegantno in največkrat nevede prelagamo na druge.

Na partnerja, otroke, delodajalca ali družbeno situacijo.

 

Ta prenos odgovornosti na drugega je v resnici zelo pogosta in lahko zelo dobro skrita poteza, ki jo verjetno vsake toliko iz rokava potegne prav vsak starš. V smislu: ker se ti vedeš tako, ni čudno, da se jaz potem vedem tako. Enostavno nisem imel druge izbire!

Pa je temu res tako? In tudi, če zares nismo imeli druge izbire, ali je zato za naše čustvovanje in vedenje zares odgovoren tisti na drugi strani, ki je določeno čustvo/vedenje v nas sprožil?

 

Vsakič, ko se tudi sama ujamem, da poskušam druge okriviti za svoje nemogoče vedenje, se spomnim osnovnega načela, ki ga poskušajo terapevti privzgojiti žrvam nasilja.

Ni važno, kaj žrtev nasilja reče ali ne reče, stori ali ne stori, čuti ali ne čuti oziroma kako zelo močno je "sprovocirala" nasilneža, za svoje nasilno vedenje je vedno 100% odgovoren tisti, ki je nasilen.

Tudi, če me hčerka totalno ignorira (to v meni skoraj vedno sproži naval jeze) ali mi celo govori grde besede, za to, kako se bom jaz odzvala na vse to, kar se zaradi njenega vedenja dogaja znotraj mene, sem 100% odgovorna le jaz. Pika.

Res je, zagotovo v meni ne bi vihrala takšna jeza, če bi me ubogala in mi pridno sledila. Toda, to še ne pomeni, da je ona odgovorna za moje vedenje.

In to prav tako ne pomeni, da ne smem biti jezna. Da moram kot odrasla oseba, ki se ima pod nadzorom, na hčerino vedenje vedno odreagirati zenovsko mirno. Pa kako, če pa sem tako zelo jezna, razočarana, žalostna, nemočna in obupana?!

Kako biti v stiku z lastnimi avtentičnimi občutki in hkrati osebno odgovorna? In kje se pravzaprav začne tista točka odgovornosti, ki je starši ne smemo preskočiti oziroma elegantno prenesti na otroka ali partnerja?

 

"Strašno sem jezna na hčerko, tako zelo, da bi lahko kričala in razbijala. Toda, jaz sem tista, ki se moram sedaj odločiti, kako bom ravnala in delovala. Ker karkoli bom storila, sem za to 100% sama odgovorna in bom zato morala poskrbeti tudi za posledice. Brez zvračanja krivde in odgovornosti na hčerko ali koga drugega," je notranji dialog, ki ga včasih vendarle uspem ujeti.

Pogosto pa me vrtinec čustev tako zelo odnese, da enostavno ni niti sekunde premora, ki bi mi omogočil takšen pogovor same s sabo. Ko sem kot sprožilec - pritisneš in že naslednjo sekundo eksplodiram.

Ko tako avtomatsko odreagiramo, smo v resnici ujetniki čustvenih vzorcev, ki smo jih prinesli iz primarne družine, pa tudi transgeneracijsko in iz prejšnjih življenj. Takrat pravzaprav hodimo po zelo znani poti, ki jo že zelo dobro poznamo. Zato je seveda logično, da jo tako zelo težko zapustimo.

 

Kako se torej (na)učiti delovati manj avtomatično, pa vendar avtentično in hkrati bolj osebno odgovorno, je vprašanje za milijon evrov. Sama si pomagam s tremi pravili za večjo osebno odgovornost:

1) Treniraj premor. V resnici gre za prakso čuječnosti oziroma zavestne prisotnosti v trenutku. Ko se vsak dan in pri vseh rečeh (tudi rutinskih opravilih) trudim biti čim bolj prisotna v tem trenutku in v čim večjem zavedanju notranjega dogajanja.

Bolj, ko vadim, bolj pogosto se pojavlja tisti dragoceni premor in lažje ga ujamem tudi v najbolj stresnih trenutkih, ko se v meni dogaja čisto pravi čustveni orkan. 

2) Vse, kar čutiš, je ok. Tale naloga je pri nadzoru lastnega vedenja oziroma uspešni samoregulaciji zelo pomembna, saj pomaga razlikovati med tem, kar čutimo, in tem, kako zaradi teh občutkov delujemo.

Tisti, ki smo bili kot otroci vzgajani v "pravilno vedenje", namreč lahko mislimo, da določenih občutkov ne smemo čutiti in da se zato tako grozno vedemo, ker čutimo vse te "neprave" občutke. Toda, prav nič ni narobe, če smo jezni, besni, žalostni, nemočni, prestrašeni, žalostni, obupani in kar je še neprijetnih občutkov. Samoregulacija se začne tam, kjer se zavestno odločimo, kaj bomo s temi občutki, ki so prav tako dobrodošli kot vsi tisti "lepi" občutki, naredili oziroma kako jih bomo izrazili.

3) Ko ti ne uspe, prevzami odgovornost in poskrbi za posledice. Perfekcionisti, ki obvladamo nabijanje občutkov krivde, se lahko počutimo zelo krive vsakič, ko nam ne uspe odreagirati zavestno, temveč nas odnese avtomatika. Toda "tenstanje" v občutkih krivde ne prinese nobene koristi ne tistemu, ki je kriv, ne prizadetemu.

"Ko ga poserješ, za sabo pospravi svoj drek," učim tudi svoji hčerki. Ko veš, da si naredila napako, pokončno prevzami osebno odgovornost in poskrbi za posledice. Tudi tako, da se zavedaš, da je tvoj avtomatski odziv vplival na kakovost tvojega odnosa s hčerko in ima zato pravico biti do tebe bolj zadržana kot sicer. In da tudi, ko se ji opravičiš, še nista prijateljici, saj se rana v odnosu ne more zaceliti zgolj z eno besedo in iskrenim kesanjem. Če si zares osebno odgovorna, boš sprejela vse posledice svojega vedenja - tudi tiste najtežje.



 

helena primicHelena Primic je sodelavka uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.    

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Ustvarite si velikonočno čarobnost kar doma
Pripravili smo nekaj idej, ki bodo zagotovo prinesle veliko veselja in čarobnosti v vaš praznični dom. Skupaj bomo spekl...
104
10 zanimivih idej za velikonočne aktivnost...
Za vas smo pripravili 10. idej za praznične aktivnosti, ki jih lahko organizirate z otroki za veliko noč. Otroci bodo ta...
27
S temi dejavnostmi si otroci bogatijo bese...
Med čakanjem na najljubše kosilo lahko najmlajši otroci spoznavajo črke, starejši otroci in starši pa črke sestavljajo v...
18
Velikonočne ustvarjalne ideje
Pomlad se prebuja in izza grma že kuka – velikonočni zajček! Krasno, še ena priložnost za tematsko ustvarjanje! Idej je ...
12



BLOG: Danes sem slaba mama
Slaba mama. Danes sem slaba mama. Zjutraj sem ti oblekla prvo stvar, ki mi je prišla pod roke, niti pogledala nisem ali ...
BLOG: Nakupovanje ni "čas za mamo"
Tuširanje ne bi smel biti odmor, nakupovanje in pregled pri zdravniku prav tako ne. To so osnovne potrebe, ampak izgleda...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?