Znam svojemu otroku pokazati ljubezen na pravi način?

/11 /11

Na vprašanje, ali lahko otroka preveč ljubimo, v resnici niti približno ni lahko odgovoriti. Najprej je namreč treba razumeti, kaj sploh pomeni ljubiti, kako se ljubezen izraža in kako sprejema ter kaj vse gre lahko narobe, ko nekoga iskreno ljubimo, pa tisti na drugi strani morda tega sploh ne čuti.

"Nič ti ne pomenim in sploh me ne ljubiš več, saj si cele dneve samo v službi!" slišim pogosto mame, kako se pritožujejo nad svojimi partnerji. Partnerji, ki pogosto odgovorijo:

"Pa saj vse to počnem zate in za našo družino! Kako mi lahko očitaš, da te ne ljubim dovolj!"

Takšen komunikacijski šum se lahko zgodi tudi med staršem in otrokom. Tako imamo na eni strani starše, ki se trudijo otroku čim bolj ustreči in mu narediti življenje vsak dan čim bolj srečno, na drugi pa starše, ki otroka kaznujejo, pa kdaj tudi udarijo, da bo zrasel v pridnega odraslega. Oboji vse to počnejo iz ljubezni do otroka.

V resnici in na srečo je staršev, ki do svojih otrok ne čutijo prav nobene ljubezni, malo. Večina svoje otroke ljubi in prav iz ljubezni počnemo tudi vse vzgojne bedarije, ki jih počnemo starši, ko svojega otroka spremljamo v njegovem razvoju v odraslega človeka.

Če se torej vrnem k naslovnem vprašanju, težava torej ni v tem, da bi otroka preveč ljubili in ga na ta način razvadili, temveč kako ga ljubimo. Ga ljubimo tako, da ima otrok občutek, da je ljubljen in sprejet takšen kot je? Ga ljubimo na takšen način, da se ob nas počuti varnega in sprejetega? Ga zares ljubimo dovolj, da mu lahko pustimo, da se uči na lastnih napakah in ne vskočimo ob vsakem spodrsljaju - pa naj gre za obuvanje čevljev ali slabo izbiro prijatelja?

Če torej parafriziram izhodiščno vprašanje, se je veliko bolje vprašati: Ali moj otrok čuti, da ga ljubim? Oziroma ali mu znam svojo ljubezen pokazati na takšen način, da se počuti ljubljenega?

Pri tem moramo paziti, da počutiti se ljubljenega še ne pomeni počutiti se vedno zadovoljnega in srečnega. Če smo otroku rekli ne ter zaradi tega joka in je na nas jezen, to še ne pomeni, da ima občutek, da ga več nimamo radi. Nasprotno. Če se bomo bali otrokovih "negativnih" oziroma manj prijetnih občutkov, bo otrok kmalu dobil občutek, da tega njegovega dela ne maramo. Da ga torej zares ne ljubimo.

In tukaj je po mojem prepričanju tista past, v katero se lahko ujamemo starši, ki imamo svoje otroke iskreno radi in jim seveda ne želimo bolečine. Če jih namreč poskušamo pred "negativnim" delom življenja na vsak način zaščititi, ne gre drugače, kot da zanemarimo njegove temeljne potrebe, ki vsebujejo tudi potrebo po sprejemanju drugih in samega sebe v avtentični obliki. Le tako se namreč lahko počutimo ljubljeni tudi, ko smo žalostni, jezni, prestrašeni ter kar je še drugih neprijetnih in pogosto tudi bolečih občutenj.

Ko se že pogovarjamo o ljubezni in ljubljenosti, mislim da je treba izpostaviti tudi to, da če nekoga ljubimo, ga bomo vedno vzeli resno in ga spoštovali. Tudi, če je star eno leto ali se vede popolnoma iracionalno. V resnici ravno v takšnih trenutkih, ko smo povsem izven sebe, še najbolj potrebujemo ljubezen drugega - tisti občutek, da nas ima vsaj nekdo rad, četudi se vedemo "narobe". Ljubiti spečega in dišečega dojenčka je namreč veliko lažje kot ljubiti trmastega triletnika, ki se meče po tleh in nas tepe.

Ali torej svojim otrokom zares znamo pokazati, da jih ljubimo iz vsega srca?

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.