Starši imamo pravico dvomiti v varnost cepiv.

/11 /11

Nikoli ne bom pozabila svoje prve zgodbe, povezane s stranskimi učinki cepiv. Bila sem še študentka, ko mi je v zaupnem pogovoru starejša sodelavka, ki mi je daleč od doma nudila materinsko čustveno podporo, zaupala:

"Veš, imela sem še eno hčerko, ki je danes v nebesih. Ko sem jo namreč pri enem letu odpeljala na cepljenje, je v manj kot uri po cepljenju dobila zelo visoko vročino, zaradi katere so ji otekli možgani in je padla v komo. Ko se je zbudila iz kome, je imela tako poškodovane možgane, da je ostala močno psihično prizadeta. Tako zelo, da nisem mogla skrbeti zanjo, zato sem jo dala v poseben dom, kjer sem jo še dve leti redno obiskovala. K njej sem prihajala tudi, ko sem bila ponovno noseča, in nekaj dni pred porodom je umrla. Kot bi čutila, da pa sedaj lahko gre ..." mi je s solzami v očeh in mirom v srcu pripovedovala stara prijateljica. 

Čeprav me je zgodba globoko ganila, sem nanjo pozabila. Vse dokler tudi sama nisem postala mama. In srečala vse več slovenskih mam z različnimi zgodbami, povezanimi s stranskimi učinki cepiv. Težko sem se pretvarjala, da so to samo neke ameriške izmišljene zgodbe paranoičnih staršev, ki povezanosti med cepivi in boleznimi ali celo smrtjo svojih otrok itak ne morejo znanstveno ter pravno dokazati.

To so bile resnične in tragične zgodbe slovenskih staršev in slovenskih otrok. Otrok, ki so bili vse do cepljenja povsem zdravi in normalno razvijajoči, po cepljenju pa so se "čudežno" začeli različni zdravstveni zapleti: kronični bronhitisi in astma, atopijski dermatitis, nenadne nevrološke motnje in zdrs v različne nevrološke bolezni, popolnoma porušen imunski sistem in številne alergije, o katerih prej ni bilo ne duha ne sluha ... pa tudi nepojasnjena nenadna smrt v zibelki.

Kako priročno. Ko medicina nečesa ne zna (ali noče razložiti), ima na voljo nepojasnjeno nenadno smrt v zibelki oziroma sindrom nenadne smrti dojenčka (SNSD). Kot tiste čudežne ozdravitve raka, ko rakavi tumorji pri bolnikih, ki jim je uradna medicina napovedala skorajšnjo smrt, brez kemoterapije in le s pomočjo metod komplementarne medicine, nepojasnjeno in "čudežno" izginejo.

Najmanj, kar bi poštena medicina, ki se kot znanstvena veda zagotovo zaveda svojih omejitev, lahko storila, je: da bi priznala, da ni vsemogočna. Da se pogosto tudi zmoti. Kar je zgodovina že neštetokrat potrdila.

In kar od medicine, ki trdi, da služi zdravju ljudi, še bolj pogrešam, je njena neodvisnost od farmacevtskih podjetij. In njen kritičen pogled na vsako zdravilo. In cepivo. Od poštene medicine pričakujem etičen odnos do vseh staršev, ki posumijo, da ima otrok stranske učinke po cepljenju. Vsak etično razvit pediater bi moral po samo enem starševskem sumu tudi sam začeti sumiti v varnost cepiv. In od države zahtevati neodvisne študije, ki bodo preverile varnost cepiv. Ne pa slepo slediti ustaljenemu sistemu, ki odločanje o varnosti cepiv povsem prepušča proizvajalcem cepiv. 

Če namreč varnostno študijo za nek izdelek naredi isto podjetje, ki ta izdelek tudi prodaja in ji je v interesu, da bo študija pozitivna, da bo lahko s tem izdelkom čim več zaslužil, je to več kot očitno popolno navzkrižje interesov in takšna varnostna študija ni vredna počenega groša.

Kje ima Slovenija etično in kapitalsko popolnoma neodvisne znanstvene laboratorije in institucije, ki bodo izvajale neodvisne varnostne študije ter kot najbolj strog znanstvenik in kriminalist gledale pod roke dobičkaželjnim farmacevtskim podjetjem ter za vsako zdravilo preverile, ali njihovi rezultati glede varnosti zares držijo? Tudi dolgoročno in večgeneracijsko. 

Sliši se kot nemogoča utopija, toda očitno smo ljudje raje poskusni zajčki za vsa nova "zdravila", ki jih država umakne s trga le takrat, ko je dovolj smrtnih primerov ali dovolj množičnih primerov očitnih stranskih učinkov, da vzročne povezanosti ne more zanikati niti slepec. Saj veste, da je recimo antibiotik Amoxiclav, ki ga slovenski zdravniki tako radi predpisujejo, tudi otrokom, v Švici prepovedan? No, vsaj tako mi je zatrdila pulmologinja, ko sem ji poleg svojega povedala za številne primere hudih alergičnih reakcij na ta "odličen" antibiotik.

In če odmislim vse težke zaplete, kaj pa vsi tisti "neopaženi" stranski učinki, ki se po navadi pokažejo v daljšem časovnem obdobju, so posredni in jih z lahkoto pripišemo napačnemu načinu življenja, genom ali pač udarcu usode? Ko gre za sintetična zdravila in živila ter vse druge kemikalije, ki jih uporabljamo v sodobnem življenju, je slepo zaupanje proizvajalcem popolno samoslepilo in norost.

Zato, kdo je tukaj norec: tisti, ki si ob številnih resničnih slovenskih in tujih zgodbah o stranskih učinkih cepiv (in da ne omenjamo številnih drugih zgodb, kot je recimo zgodba o glifosatu) upa podvomiti v varnost cepiv, ali tisti, ki se mu dvom v cepiva zdi kriminalno dejanje, ki ogroža javno zdravje?  

Tisti, ki dvomimo v cepiva, nismo nujno a priori proti cepljenju, toda od države, ki trdi, da skrbi za zdravje svoje prebivalcev, pričakujemo in zahtevamo odkrit dialog. Dialog, v katerem imamo pravico sumiti, se spraševati, raziskovati ter zahtevati odgovore in neodvisne študije. Dialog, v katerem bomo čutili, da je medicina in država na strani otrok in zdravja, ne pa interesov kapitala. 

Toda, dokler zaskrbljeni starši ob vseh zgodbah otrok, za katere starši vedo, da so jih poškodovala cepiva, nimamo pravice niti dvomiti in se spraševati o varnosti cepiv, temveč bi morali le slepo slediti medicini, ki več kot očitno prav nič ne dvomi v proizvajalce zdravil in cepiv, je zaupanje staršev povsem upravičeno porušeno in je zato popolnoma logično, da zahtevajo svobodno odločanje o telesih svojih otrok.

Ker, če država noče temeljito, pošteno in transparentno preveriti, kaj vse se skriva v cepivih, na katera veliko otrok odreagira tudi s težkimi stranskimi učinki, pa če medicina in država to prizna ali ne, imamo starši temeljno človekovo pravico, da zavrnemo vnos potencialno škodljivih in tudi smrtno nevarnih snovi v telesa naših otrok.

Kakšna država pa je to, da od starša zahteva, da zavestno škodi svojemu otroku?!   

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.