Večina žensk še vedno težko samo gledamo takšen kipec.

/11 /11

Ko se je bližal čas mojega tretjega poroda, sem se soočila s prav posebnim izzivom.

»Mami, kako je, ko rojevaš? Bom lahko tudi jaz videla, kako bo prišel dojenček?«, me je spraševala moja takrat šestletna prvorojenka.

Takoj me je navdalo navdušenje in moja prva misel, izhajajoča iz mojih prvih dveh porodnih izkušenj, je bila: »Seveda!«

»A se ti ne zdi, da je to malo preveč? In neprimerno?« so me gledali postrani, ko sem idejo, da vzamem hčerko s seboj na porod, zaupala svojim najbližjim.

Na nek način sem jih razumela, saj slika poroda, ki so jo videli pred sabo, ni bila niti približno taka kot tista, ki sem jo pred seboj imela jaz. Seveda mi ne bi niti na kraj pameti padlo, da odpeljem šestletnega otroka v porodno sobo h klasični porodni zgodbi. Toda moji prvi dve zgodbi nista bili klasični in odločena sem bila, da tudi tretja ne bo.

Kar sem si namreč resnično želela, je bilo, da svoji hčerki s svojo porodno izkušnjo ponudim drugačen odgovor na njeno vprašanje »Mami, a porod res boli?«. To je namreč slišala v šoli pri spoznavanju okolja. Tako pač je - otroci se že v prvem razredu učijo, da porod boli. Kot da je to edina, neizbežna in univerzalna resnica.

In ko deklice ta nauk od malega nosijo v sebi in ga potem še krepijo z različnimi prizori kričečih porodnic iz filmov ter kasneje poslušanjem in branjem strašnih porodnih zgodb, ali mislite, da v ženski podzavesti ostane še kaj drugega kot »Porod je nočna mora!«? In ali se sploh zavedamo, kaj takšen zapis v podzavesti pomeni za žensko telo ter njeno porojevajočo sposobnost pred in med porodom?

Ne, pri tem ne bom sodelovala, sem se odločila. Ko sem rojevala prvorojenko, sem temu, da je porod boleče trpljenje, uspešno kljubovala prvikrat. V tretje pa sem hotela iti še dlje. Ali je zares možno v porodu uživati?

Dobrih pet let mineva, odkar sem v ameriški reviji Babištvo danes (Midwifery Today) v članku HypnoBirthing – radikalna sprememba pogleda na porodno bolečino (HypnoBirthing – A Radical Change on Our Perspective of Pain in Childbirth) prvič naletela na ime Marie Mongan in njen HypnoBirthing inštitut ter ob branju tega članka ter nadaljnjem raziskovanju dobila jasen odgovor na številna vprašanja o porodu. Ja, to je to, kar hočem zase in svojo hči!

Kot pri prvih dveh porodih sem se tudi na tretjega temeljito pripravila. Predvsem tako, da sem živela čimbolj sproščeno. In se dejansko tudi zares vsak dan aktivno sproščala. Kajti porodna soba ni ne pravi kraj ne pravi čas, kjer bi se ženska učila sproščanja. Takrat je zelo blagodejno in dobrodošlo, da lahko porodnica endorfine (hormone, ki sproščajo telo) dobesedno prikliče. In HypnoBirthing tehnike, ki sem jih vadila pred porodom, so mi bile pri tem zares v neizmerno pomoč.

Na porod pa sem pripravila tudi hčerko. Njeni starosti primerno seveda. Povedala sem ji, da je porod lahko kdaj hiter, kdaj počasen, saj telo točno ve, kaj je treba. In da je porod zelo naporno delo. Da si med porodom zato lahko precej utrujen in da včasih kar malo zadremaš, da se spočiješ. Da otroček prihaja počasi. Enkrat je nežno, drugič zelo močno. Takrat dihaš, se sproščaš, potopiš v svet znotraj sebe in se veseliš, da otroček prihaja k tebi.

»Kje pa ven pokuka?« vpraša hči. In ji pokažem. Sprva ji ni jasno. Potem vzamem najlonske hlačne nogavice in v presredku hlačnega dela naredim manjšo luknjico. Nato skoznjo počasi, ampak res počasi, malo naprej, malo nazaj, spuščam glavico lutke v približno naravni velikosti novorojenčka. Ne da bi se nogavica strgala pride skozi najprej glavica, nato še telo. In luknja v najlonkah se skrči nazaj na majhno luknjico.

»Aha, to je torej superlulika! Najprej je majhna, potem postane velika in potem se spet zmanjša!« je navdušena hči.

»Točno tako, draga moja,« se ji nasmehnem in zvečer poslušam iz spalnice, ko v kopalnici silno ponosna razlaga svojemu še ne štiriletnemu bratcu:

»Veš, me punce imamo pa superluliko! Ko pride dojenček, postane takooo velika. Ampak to ni kar tako na hitro, veš. To gre počasi, da se ne strga. Moraš počivat vmes, pa se malo gibat, da se lahko dojenček prav namesti, pa kaj pojest, ker si lahko kar zmatran, a veš. Ampak potem pride dojenček in je lulika spet taka kot prej.«

Ko sem hčerki povedala, da bo lahko zraven pri porodu, sem imela preigranih veliko scenarijev. Ne glede na to, da se večina porodov lahko odvije naravno, varno in brez zapletov (še posebej, če se izognemo pogosto nepotrebnemu medicinskemu vmešavanju), pa so pri vsakem porodu vendarle možne mnoge poti, tudi zapleti. Ne glede na to, kako dobro se na porod pripraviš. Zato sem poskrbela, da če bi se med porodom karkoli zapletlo, bi hčerko umaknili. Pa ni bilo treba.

Moj tretji porod, pri katerem je bila prisotna tudi moja najstarejša šestletna hči, se je začel doma, kjer sem skozi dih, meditacijo in vizualizacijo, skoraj tako, kakor da bi sanjala v polsnu, nežno potovala od vala do vala. Proti jutru je mož dobro ocenil, da smo čakali že dovolj časa in da če nameravamo porodnišnico sploh kaj uporabiti, da je čas za premik. K sreči sem ga upoštevala. Po prijetnem toplem tušu se je namreč moje telo odločilo, da stori, kar obvlada. Rodila sem v manj kot desetih minutah od prihoda v porodno sobo, 22 minut potem, ko je moj mož zagrabil parkirni listek in me zaparkiral, da še iz avta nisem mogla.

Ker je bil ritem poroda na koncu tako hiter, hčerka pa je šla z babico (mojo mamo) do porodnega oddelka z naslednjim dvigalom, je tako sam trenutek, ko sem na svet izdihala (in ne pritiskala) štiri kilograme težko dete, zamudila. Toda ob meni je bila le minuto zatem, še preden sem porodila posteljico. V tistih nepozabnih trenutkih moje blaženosti sta se ji izpolnili dve največji želji. Najprej ta, da je lahko prva pogledala dojenčku med nogice, da bi ugotovila spol, in nato druga, ko je ponosno obelodanila:

»Punčka je ... Sestrico sem dobila!«

Moja hči je doživela prvi porod pri šestih letih. Bil je točno takšen odgovor na njena vprašanja o porodu, kot sem ga lahko samo sanjala, da ji ga predam. Nežen in miren, silovit in enostaven. Naraven. Kot poletna ploha s čudovitim sončnim sijajem ves čas v ozadju in nato najčudovitejšo mavrico prekrasnih občutij, ki se je razprostirala nad nami ter nas povezovala v proslavljanju novega življenja in novega bisera naše družine.

Ko se je mala kepica grela na mojih prsih in se prvikrat pojila z mojim mlekom oz. natančneje kolostrumom, je moja prvorojenka, ki mi je dobrih šest let poprej podarila prvo porodno izkušnjo in zavedanje o moji ženski moči (zaradi česar sem se drugega poroda njenega bratca in tretjega poroda njene sestrice veselila in ju zares užila s strastjo), sedela ob meni in ustvarila nepozabno doživetje. Odprla je  knjigo Trnuljčico, ki jo je izbrala posebej za to priložnost, in svoji komaj rojeni sestrici začela brati prvo pravljico v njenem življenju. Mož je te ganljive trenutke s prekrasno fotografijo ujel ravno na strani, kjer tri dobre vile lebdijo nad koškom in mali princeski izrekajo dobre želje. In takrat je tudi moja prvorojenka za svojo težko pričakovano sestrico dodala svojo dobro željo. Kajti tako se dela v pravljicah in tudi zanjo ne bo nič drugače, pa čeprav ni ne princesa, ne v pravljici in ne živi na dvoru, temveč je  "samo" navadna punčka v porodnišnici.

Z očkom sta po dveh urah skupaj prerezala popkovino, odšla v sobo za nego novorojenčka in spremljala vsako potezo babice, ki je sestrico povila v štručko. Hči je prišla nazaj žareče ponosna in v naročje končno dobila tesno povito štručko, ki je ni več želela spustiti. Ljubezen je bila rojena.

Drage bralke, upam, da boste razumele, da poanta zgornje zgodbe ni v tem, da je šla hčerka z mano na porod. Še manj, da bi bilo to treba početi. Po mojem prepričanju je to težka odločitev, ki jo mora vsaka ženska sama dobro pretuhtati, predelati in se nanjo pripraviti glede na konkretno situacijo. Tudi sama bi namreč hči kljub vsem porodnim pripravam, zaupanjem vase in porodnem znanju umaknila takoj, ko bi začutila, da stvari niso tam, kjer bi morale biti po naravni poti, in da sonce v meni zagrinjajo oblaki.

Bistvo te zgodbe je v tem, da je to čudovito lepa porodna zgodba z naukom o superluliki, rojstvu sestrske ljubezni in resničnem prazniku družine. To je bistvo, ki bi ga o porodu rada predala svojima hčerama (in sinu), vsem deklicam in ženskam, tudi tistim, ki morda niste doživele "lepega" poroda, pa globoko v sebi vendarle čutite, da je porod lahko drugačen od tega, kar so vas o njem učili vse od malih nog in kot ste ga doživele. Kdo pa pravi, da si porodne zgodbe naslednjič ne morete zapisati drugače?

Cena dediščine grozljivih in travmatičnih porodnih zgodb, ki jih gojimo in predajamo o porodih, je namreč (pre)visoka. Ob vse večji medikalizaciji poroda, ki ob taki dediščini samo še narašča, in ob ženskem vse manjšem zaupanju v lastne naravne telesne zmožnosti (kar medikalizacijo poroda le še dodatno spodbuja) se sprašujem, kaj bo ostalo za naše hčere? Bodo ob podatku, da v nekaterih slovenskih porodnišnicah skoraj vsaka druga ženska za dokončanje poroda potrebuje umetne popadke, moje vnukinje sploh še znale prebuditi svoje porodne instinkte in žensko porodno moč? Bodo njihova telesa, ob poznavanju epigenetike, sploh še znala rojevati?

Zato tudi sama pravim, da je dovolj grozljivih porodnih zgod. Mlade ženske in nosečnice danes potrebujejo znanje in predvsem vero v to, kar jim je vrojeno in dano od narave. Sicer bo njim in našim pravnukom odvzeto najbolj primarno naravno človeško izkustvo – naravno rojstvo.

In da me ne bo kdo razumel narobe. Seveda je včasih, ko je to res nujno in neizogibno potrebno, medicinska intervencija pri porodu potrebna in takrat smo lahko hvaležni, da nam je na voljo. In da, tudi travmatični porodi se dogajajo. To še predobro vem, saj se dnevno srečujem z novorojenimi mamicami in njihovimi porodnimi zgodbami. In to dejstvo mi vedno težko pade na srce. Zato menim, da je vsekakor prav, da tudi travmatične zgodbe dobijo pravi naslov in pravega poslušalca, da se lahko rane pozdravijo in da se zgodijo spremembe, da do takih zgodb ne bo več prihajalo. Vendar pa po mojem skromnem mnenju bodoče mamice niso pravi naslov za takšne težke porodne zgodbe.

To današnjo porodno zgodbo tako namenjam bodočim mamicam, pa tudi mamicam, ki imajo za sabo neprijetno porodno izkušnjo. Z željo, da si lepo porodno zgodbo zapiše tudi vse več tistih mamic, ki nosijo svoje predhodne izkušnje zapisane z grenkim priokusom.

O tem, kaj prinašajo grozljive porodne zgodbe in zakaj raje poslušati pozitivne, pa v drugem zapisu, takrat bolj strokovno. Dotlej pa vas pozdravljam z napisom s HypnoBirthing broške, ki je namenjena sicer nosečnicam, a jo tudi sama ponosno nosim:

»Prosim! Samo vesele porodne zgodbe … Moj otročiček posluša. (Please! Only happy birth stories … My baby is listening.)«

Prisluhnimo jim, za spremembo in nov začetek pisanja lepih porodnih zgodb.

Irena Jamšek Halas je certificirana učiteljica priprav na porod, obporodna spremljevalka - dula  za nosečnice in mame v prvih dneh po porodu, certificirana učiteljica masaže dojenčka ter licencirana Bownova terapevtka. Sicer je mama treh otrok, ki v prostem času, po možnosti skupaj z družino, rada biva v dotiku z naravo in dobrimi knjigami, in se z urejanjem vrtička, tekom skozi gozd, plavanjem in dihanjem skozi jogo sprošča in povezuje s seboj. Več o njej in njenem delu najdete na njeni spletni strani Mir-na.si.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.