Moje materinsko srce je takooooo veliko!

/11 /11

Če se zaradi okoliščin to ne zgodi pri porodu, se v svojega prvega otroka mame prej kot slej dobesedno zaljubimo. Ko se nas oklenejo s svojimi majhnimi ročicami, ko se s svojim ličkom željno prislonijo na naše prsi, ko s celim telesom poskušajo zlesti v naše mehko, toplo in ljubeče telo, ko nas prvič objamejo in nam pokažejo, kako zelo nas brezmejno in brezpogojno ljubijo. 

Takšnih ljubečih trenutkov z otrokom je vsak dan vse več in nenadoma se zavemo veličine ljubezni, ki si je pred otrokom nismo znali niti predstavljati in se morda nismo niti zavedali, da jo lahko (za)čutimo.

In potem pride nova nosečnost. In z njo strahovi: Ali lahko tako močno ljubim dva otroka? Ali bom zaradi dojenčka svojega prvorojenca imela manj rada? Kaj pa, če do novega dojenčka ne bom čutila tako velike ljubezni?

Materinsko srce ljubi brezmejno

Drage mamice, ki pričakujete drugega otroka, brez skrbi. Ti strahovi so nekaj popolnoma naravnega in normalnega. Še toliko bolj pogosti so pri mamah z zelo majhnimi prvorojenci, s katerimi morda še niso uspele izpeljati procesa separacije. Kako sedaj biti eno s kar dvema otrokoma? 

Poleg tega imate s prvim otrokom kopico ljubezenskih spominov, ki jih z otročkom, ki se razvija v vašem trebuščku, še niste mogli doživeti. Vendar jih še boste. In vsem tem nepozabnim trenutkom s prvim in drugim otrokom se bodo pridružili še trenutki v troje in družinski trenutki v štiri.

Zato se vsakič, ko vas bo zagrabil strah, spomnite, da je materinsko srce tako zelo veliko, da lahko brezmejno ljubi več otrok hkrati. Vsakega posebej, vsakega na svoj način in prav vsakega najbolj kot zmorete. 

Ko iz tri nastane štiri ...

Prihod dojenčka iz porodnišnice je seveda nepozaben in vesel trenutek. Toda hkrati prinaša tudi spremembo, ko iz tričlanske družine nastane štiričlanska. Zato se ne čudite, če boste ob prihodu domov in še nekaj tednov ob veselju čutili tudi žalost, ki ni nujno le posledica hormonov ali poporodne depresije. Gre namreč za izgubo "starega življenja v troje". Izgubo, ki jo je kljub veselju in sreči treba odžalovati.

Zato se s prvorojencem spominjajte časa, ko ste bili še brez dojenčka in odkrito povejte, kaj pa vendarle pogrešate iz časa, ko ste bili še sami trije. Hkrati pa prvorojencu pokažite vse prednosti nove družine in tako pomagajte tako njemu kot sebi, da se postopoma navadite in navdušite nad novim življenjem štiričlanske družine.

Pa brez skrbi, čez nekaj mesecev boste prav vsi imeli občutek kot da ste štirje že od vedno in da tega občutka ne bi zamenjali za nič na svetu.