Po poletni nevihti smo se gledali v lužah. Hodili smo bosi. Ležali na travi. Plezali na drevo (FOTO: Freepik.com)

/11 /11

Zjutraj se je fant igral na vrtu za staro hišo. Bos se je počepnil med vrstami paradižnika in kumar. Zemljo je dal v majhen lonec in dodal vodo iz plastične skodelice.

Naredil je blato. Zelo previdno, pomembno je bilo, da zmes ni niti preredka niti pregosta. Zemljo je zmešal do želene gostote in jo nato gnetel s svojimi majhnimi dlanmi ter delal kroglice. Rekel mi je, da gradi kmetijo. Veliko kmetijo. Imela bo hleve, imela bo kokošnjak, imela bo tudi njivo za koruzo in vodnjak za vodo. In traktor. Živali še ni. Babica mu je obljubila po eno pri vsaki naslednji pokojnini, če ne bo šlo kaj narobe. Pokazal mi je, kako si je zamislil njihovo menjavo.

Koruzna zrna bodo piščanci, fižol bo nadomestil race in gosi, mladi krompir bo stal v hlevu namesto prašičev. Ni se še odločil, katera gruda zemlje in kamenja bodo mačke in psi.

Vse to mi je povedal, nato pa se še naprej mirno igral in iskal plastično skodelico ob nogah, iz katere bi naredil vodnjak, da živali ne bi ostale žejne.

PREBERITE TUDI: Zgradimo čarobni fižolov šotor

Tistega popoldneva smo bili v ogromni trgovini z otroškimi igračami. Police so polne. Starši se stiskajo okoli njih in iščejo najboljšo igračo za otrokovo starost. In mi smo med njimi. Meter stran od nas govori in poje plastični lonec. Poje z lepim všečnim glasom. Ta lonec, ki ga prej nisem poznala, stane približno 4.000 din (34 evrov). Je velikosti povprečnega lonca, v katerem lahko kosilo pripravimo za dve osebi. Ideja je, da otrok skozi določeno odprtino vstavi določeno obliko. Kocka, kroglica, trikotnik. Ko zadene, lonec nekaj zapoje. In tako se otrok uči skozi igro.

Ustavim se pred loncem. Hotela sem ji ga kupiti. Zato, ker sem pred kratkim postal mama, zato ker je moj prvi otrok, zato ker sem kot vsak drug starš tudi jaz "podkupljiva" za takšne stvari. Potem se spomnim fanta iz vrta. In njegove kmetije. In živali, ki ne obstajajo, ki čakajo, ki morda nikoli ne prispejo. Spomnim se njegovega navdušenja, ko je nekaj ustvarjal z dlanmi. Spomnim se, kako je zamišljeno hodil po vrtu in iskal primerne kamenčke, ki bi morali lajati ali mijavkati. Spominjam se umazanih nog in blatnih rok, ki so iskale koruzna zrna, da bodo piščanci. Spominjam se nasmeha, ko mi je povedal o svojih načrtih. Bil je odločen zgraditi največjo kmetijo doslej, kljub temu da ni imel veliko.

Pravzaprav mu ni nič manjkalo.

V tistem trenutku je potreboval le domišljijo in ustvarjalnost. Vse ostalo je našel na velikem vrtu.

PREBERITE TUDI: Koliko telefona na dan? To odgovarjajo strokovnjaki.

Pogledam lonec. Res lepo poje. Zraven je melodija, s katero se otrok nauči številke. Podobna cena. Nič pod 30timi evri. Nič pametnega, a dostopnega na primer staršem dečka z vrta. Zanje je na samem dnu posebna polica z igračami brez blagovne znamke iz cenejše plastike, menda dvomljive kakovosti.

Potem se spomnim sebe. Pred petindvajsetimi leti. Sedim na tleh sobe. Mama in oče se pričkata v jedilnici z mojstrom glede grelca, ki se je pokvaril in kako ga zdaj zamenjati, pa da ne bo veliko stalo, ker je inflacija, nimamo ničesar, kopati pa se je treba. Vse to slišim, a se igram. Iz škatle čokolad, ki jo je mama dobila v dar, sem naredila blagajno. Izdelala sem tudi različne bankovce. Za mano, na starem kavču, zloženi predmeti. Vse, kar sem imela v sobi, sem postavila na kavč in nalepila cene. Bila sem hkrati kupec in nezadovoljen kupec ter zahteven kupec in prijazna ter aroganta prodajalka. Bila sem vse. Tudi inšpekcija.

V otroštvu nisem imel pojočega lonca. Nihče od nas ga ni imel. Imeli smo lutke, avtomobile, vozičke. Edini dve dragoceni igrači sem dobila od tete, ki je delala kot vodja v veleblagovnici Borovo. Bila je plastična kuhinja z dvema loncema in posodami ter majhni šivalni stroj. Niso peli, niso govorili. Ne vem, ali bi hotela imeti igrače, ki jih imajo današnji otroci. Mogoče bi se razveselila kakšnega lonca, ki poje ali melodije. Zdaj tega ne morem vedeti. Igrali smo se s tem, kar smo sami ustvarili. Naše igrače so bili pesek, veje dreves, kreda, papir, trak, oljna barva, stol, vrv. Iz tega smo naredili čudeže. Igrali smo se skrivalnice, ravbarje in žandarje, nogomet, šolo, gumitvist.

Nismo lovili Pokemonov, lovili smo se drug drugega.

Nismo imeli tablet, da bi nam starši z njimi zaprli usta, niti mobilnih telefonov, s katerimi bi nas učili "selfijev".

Po topli poletni plohi smo se gledali v lužah. Hodili smo bosi. Ležali smo v travi. Plezali smo na drevo. Na jabolko. Na ograjo. Edini pojoči lonec, ki smo ga imeli, je bil tisti, ko smo udarili z vejo. Bili smo fant z vrta. Umirjeni, srečni, igrivi. Bili smo zadovoljni.

Ne spomnim se, kako so nam starši »razvijali motoriko«, ko bi bilo pametnih igrač. Toda nihče ni ostal neuk, ker temu ni bilo tako. Čas gre naprej. Povsod je vse na dosegu roke. Proizvajalci igrač zaslužijo na željah staršev, ki kupujejo igrače, in otroku pogosto vsilijo svojo izbiro. Naša stanovanja so polna poceni in drage plastike, ki se je naši otroci naveličajo v enem popoldnevu. Ne igrajo se s temi igračami, ampak s pokrovčkom plastične steklenice, s sponko za lase ali daljinskim upravljalnikom.

Tisti večer, preden se je stemnilo, sem šla mimo vrta, kjer je bil fant. Zadnji sončni žarki so se ujeli v zrna koruze in fižola. Iz hleva je štrlel mlad krompir. Listi, zataknjeni v tleh, so zagotavljali senco. Kmetija ni kmetija, če ni dreves. Slišala sem lajež. In kepa zemlje, ki igra mačko. Bila je prava kmetija. Ker si je tako predstavljal in želel in tudi storil.

Zdaj spi. Verjetno je nestrpen, da se zbudi, teče na vrt in se še naprej igra točno tam, kjer je včeraj končal, kot da nič ne manjka. Ker v resnici ni nič manjkalo.

Vir: Jovana Kešanski, lolamagazin

PREBERITE TUDI: Otrok bi moral biti na prostem 4 do 6 ur VSAK DAN