/11 /11

Dren prepoznamo, kot razvejan grm, ne preveč visoke rasti. Dobro uspeva na kraških tleh. Cveti zgodaj spomladi, jeseni pa dozorijo plodovi, ki so po ljudskem izročilu cenjeni in imajo številne zdravilne učinke. Drenov les je trd, rastlina pa odporna in dolgoživa.

Številne koristne učinke drena in njegovih plodov drnulj opisuje Dario Cortese v knjigi Sadje- moč naravne hrane.

Učinkovine: drnulje vsebujejo 10% sladkorja, sadne kisline, vitamin C do 100m mg v 100 g sadežev, druge vitamine, pektine, barvila, rudnine. Na Kavkazu sušijo drnuljevo kašo, ki jo uporabljajo kot dodatek k jedem z veliko vitamini.

Drnulje, plodovi drena nam pomagajo pri vnetju črevesen sluznice, so dodatno zdravilo za čiščenje črevesa. Drenulje so rdeči sadeži drena, zreli sadeži so sladki, vendar pustijo trpek okus, večkrat na dan pojemo pest drnulj, ali pa iz njih marmelado, čežano, kompot.

Svež gost sok iz drnulj: Del drnulj, ki smo jih nabrali jeseni zamrznemo po 1/2 litra v posodah. Za sok odtajamo en zavitek te drnulje zmečkamo in odstranimo koščice. Zalijemo z 1/2 do 1 litra vode in zmešamo s paličnim mešalnikom. Sok po želji in okusu osladimo z medom.

 Sadna juha: Drnulje zmečkamo, dodamo enako količino vode ali jabolčnega soka, lahko tudi malo medu, zmešamo s paličnjakom. v to lahko zamešamo na koščke narezano različno sadje. Dodamo lahko tudi nekaj rozin in lističev mete.

Nasvet sv. Hildegarde je drenova kopel pri: revmatizmu, putiki, vzkipljivosti pri mladostnikih in otrocih.

Ptice, ki se hranijo z jagodami, bodo vesele, če jim  kakšno jagodo pustimo na grmu za zimski čas, ko hrane ni ravno v izobilju.

Basen Medved in dren

Minila je ledena zima in nastopila je prijetna pomlad. Iz zimskega spanja so se zbudile živali, ki nam poživljajo tople poletne dni. Tudi medved kosmatinec se je začel gibati v svojem brlogu, v katerem je prespal vso zimo. Rad bi bil malce še podremal, toda prazen želodec gaje opominjal, da je spal dlje kot eno noč. Zlezel je torej iz brloga in si šel po hrano.

Toda stric mrmrač se je zbudil nekam prerano. Še cvetja ni videti nikjer, kaj šele sad. V tej nadlogi ga sreča lisica. Medvedji potoži svojo revo in zvita lisica, od nekdaj medvedu gorka, ga je precej pripravljena speljati na led.

»Prav žal mi je,« pravi zvita tetka, »da vam ne morem precej postreči z ničimer. Tudi meni sami se tako godi; vse sem že prevohala, toda nikjer ni nič dobiti. Samo tamle sem dobila drevo, ki že najlepše cvete, tam bo najprej sad. Srčno rada vam ga prepustim.«

Nato odvede medveda pod lepo cvetoči dren in pravi: »Le tu ostanite in počakajte sadu; saj vidite, da druga drevesa niti še ne cveto, gotovo se bo tu najprej kaj dobilo. Jaz pa grem dalje, dokler ne dobim prav takega drevesa.«

Lisica odide in kaj kmalu najde drugod dovolj živeža, nespametni kosmatinec pa sede pod dren in čaka, kdaj bo pričelo padati zrelo sadje na tla .Toda sadu ni bilo.

Jesen se že bliža koncu, ko spet pride lisica po isti poti. Kar zagleda medveda, sedečega še vedno pod drevesom, in ga vpraša: »Kaj pa delate, stric?«

»Obljubljenega sadu čakam,« ji odgovori medved nejevoljen, »pa ga ni in ni.«

Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: »Oj, hudobno drevo, ki vam noče dati sadu! Glejte, jesen gre že h koncu, skoraj bo treba spet iti spat, pa še niste dobili nobenega sadu. Jaz sem ravnokar pojedla poslednjo letošnjo hruško.«

Ko medved to sliši, skoči razkačen na drevo in mu zvije vse veje tako, da so še zdaj krive.