|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Intervju z dr. Zoranom Milivojevićem

Irena Kovač Pavčič, 10.11.2010
Dr. Zoran Milivojević je psihoterapevt, ki je postal znan zaradi svojih odličnih knjig, kot so Formula ljubezni, Emocije, Mala knjiga za velike starše itd. Je odličen psihoterapevt z mnogimi izkušnjami.

image
/91


Fotografije: Milan Simčič


Ukvarja se predvsem s problematiko, ki zajema širšo javnost in s katero se vsakodnevno srečujemo skorajda vsi, pa ne vemo, kako bi se z njo spoprijeli. Vodi tudi delavnice transakcijske analize. Živi in deluje v Novem Sadu, aktiven pa je tudi v Sloveniji in drugod.


Mija7:

Prebrala sem Formulo ljubezni. Vse moje prijateljice govorijo o tej knjigi. Menda je njen avtor dr. Zoran Milivojević prisoten tudi v Sloveniji!


Tanja99:

Res je. Obiskovala sem njegove delavnice. Ker je aktiven tudi na spletu, sem ga povabila v našo spletno debato. Ringarajevke, kar na dan z vprašanji.


Lea22:

Z veseljem! Dr. Milivojević, dober dan! Živite v Novem Sadu, pri nas pa vodite delavnice transakcijske analize in svetovanja za posameznike in pare. Kako dolgo ste že prisotni v Sloveniji in kaj vas je prineslo k nam?


Dr. ZoranM:

Aktivna vez s Slovenijo se je pričela pred več kot dvajsetimi leti. Takrat me je poklicala psihoterapevtka Zora Burnik iz Ljubljane iz Svetovalnice za otroke in mladino, ki je delovala na Gotski ulici, in sicer v imenu skupine psihologov in psihiatrov, ki so se želeli naučiti metod transakcijske analize. Tako sva skupaj s kolegico začela izvajati te delavnice.


Mija7:

Ste svetovno priznani strokovnjak. Kje še delujete?


Dr. ZoranM:

Večinoma delujem na Balkanu, nekaj malega pa tudi v Avstriji, kjer na zasebni fakulteti Sigmund Freud na Dunaju občasno predavam. Sem tudi član odbora Evropske asociacije za psihoterapijo.


Lea22:

Kaj je transakcijska analiza?


Dr. ZoranM:

Transakcijska analiza je psihološka teorija, ki je zasnovana na analizi akcije in reakcije, torej komunikacije. Je socialna teorija, ki se ukvarja s tem, kako ljudje razumejo sporočila. Temelji na humanističnih predpostavkah, da so ljudje sposobni misliti s svojo glavo in da so odgovorni za lastno življenje. Ljudje se lahko razvijajo celo življenje. Ta analiza temelji na stališču: »Jaz sem v redu, ti si v redu«. Obstaja tudi istoimenska knjiga, ki jo je napisal ameriški psihiater Thomas Harris in je prevedena v slovenščino – v njej lahko vsak dobi največ informacij o transakcijski analizi. Transakcijska analiza ima tudi zelo pomemben koncept življenjskega scenarija. To je nezavedni scenarij, ki ga v otroštvu pišejo otroci s pomočjo svojih staršev, ki jim takrat oblikujejo sliko o sebi, drugih ljudeh in o svetu.


Pia6:

Kdo največkrat prihaja k vam po nasvet in pomoč? So to posamezniki, pari, družine?


Dr. ZoranM:

Glavno prakso opravljam v Novem Sadu, večinoma pa k meni prihajajo ženske. 70–80 % žensk, ki pridejo k meni, pridejo zaradi partnerskih problemov in problemov z otroki. Razen individualnega dela delam tudi s pari in z zakonci. Z družinami ne delam. Ženske nimajo težav z iskanjem pomoči, zaradi tega tudi ne mislijo nič slabega o sebi. Moški pa mislijo, da so manjvredni in šibki, če poiščejo pomoč. Ko imajo problem, se izolirajo, dobro premislijo in skušajo sami rešiti problem. V praksi imam glede tega pogosto nesrečne razplete – žena je v razmerju nezadovoljna, zato vztraja, da gresta s partnerjem na terapijo, vendar on noče. Težave rešuje sama še kakšno leto, potem pa se odloči za odhod. Ko partner vidi, da žena odhaja, se tudi on odloči za terapijo, vendar je takrat že prepozno, ker se je že odločila in ga je čustveno že zapustila.


Pia6:

Psihoterapevtska pomoč je v novi dobi »moderna«. Veliko ljudi ima težave zaradi sodobnega načina življenja, ki je zelo zahteven in mu je težko slediti. So imeli ljudje v preteklosti manj težav, ker zavedanje o tem, da je lahko tudi drugače, ni bilo tako izrazito kot danes?


Dr. ZoranM:

Ko so ljudje revni in je življenje težko, prevlada miselnost preživetja, kar se odraža tudi na čustvih. To pomeni, da so ljudje zelo potrpežljivi. Ker je treba potrpeti, so tudi odnosi drugačni. Ljudje so bolj povezani s sorodniki, z družino, … V nekem dogodku, pomembnem za posameznika, sodeluje cela socialna mreža. Ko pa družba obogati, kar se je zgodilo na Zahodu po drugi svetovni vojni, ljudje prevzamejo miselnost, ki temelji na kakovosti življenja. Želijo uživati življenje, zelo jim je pomembno, kako se sami počutijo. Postanejo pomembni predvsem sami sebi, ne želijo trpeti, drugi ljudje so jim manj pomembni. Vse to se odraža na odnosih. Prej so ljudje trpeli, to dejstvo so sprejemali kot del življenja in zato ostali v zvezah do konca življenja. Danes zveza traja, dokler je nekomu prijetno oziroma dokler se v njej dobro počuti. Zaradi tega prihaja do odtujitve, po drugi strani pa do novega načina življenja, v katerem se ljudje ne znajdejo. To pripelje do novih potreb, da se ljudje na novo orientirajo in si zastavijo nove cilje. Na področju vzgoje otrok obstaja velika zmeda. Z vseh strani prihajajo zelo različna pravila in navodila o tem, kaj je dobra vzgoja in kako lahko dobro vzgajamo otroka. Starši so potem seveda zmedeni. Enako se dogaja tudi na področju ljubezni.


Mija7:

Ali vodite statistiko o tem, koliko družin se razdre? Morda primerjava med Slovenijo in Srbijo?


Dr. ZoranM:

Natančnih številk ne poznam. Mislim, da je delež v obeh državah precej podoben. Že nekaj časa obstaja trend, da število ločitev raste. Zdi se mi, da se številka približuje polovici vseh zakonov.


Mija7:

Zakaj se ljudje ločujejo?


Dr. ZoranM:

Ljudje so zelo različni, imajo različna pričakovanja do ljubezni, odnosa, zveze in zakona. Pričakovanja so večinoma nerealna in podkrepljena z mediji. Ljudje poskušajo ta pričakovanja uresničiti v lastnih življenjih, ker pa to ni mogoče, je veliko razočaranih – ne samo tistih, ki se ločujejo, ampak tudi tistih, ki ostajajo skupaj. Zaradi tega so zakoni in družine nestabilni, prav tako kot tudi sama zahodna civilizacija. Tisto, kar ogroža našo civilizacijo, je pričakovanje – obljuba sreče v ljubezni. Miselnost, da če je oseba, s katero sem, prava, potem bom popolnoma srečen/srečna!


Intervju je bil objavljen v oktobrski številki revije Ringarajine iskrice.


Lea22:

Zakaj ljudje nenehno težijo k ponavljanju vzorcev, ki so jih nekoč doživeli in jih ne morejo pozabiti, v bistvu pa ravno zaradi teh vzorcev ne morejo resnično zaživeti?


Dr. ZoranM:

Ljudje ne ponavljajo vzorcev namerno oz. zavestno, ampak imajo vtis, da se jim vzorci dogajajo. Ne delajo razlik med vzorci in življenjem. Zato je dobro oditi k strokovnjaku, da pomaga osebi prepoznati lasten vzorec. Vsak vzorec ima pravila, vendar to veliko lažje prepozna strokovnjak.


Pia6:

Na kakšen način se ljudje skušajo rešiti travm iz otroštva in iz prejšnjih razmerij? Kaj svetujete ljudem, ki nenehno razmišljajo o tem, kaj se jim je zgodilo, in se zaradi tega bojijo vsakega koraka v prihodnosti?


Dr. ZoranM:

Najprej je treba definirati pojem travme. Če je nekdo bil z nekom, pa ga je ta drugi zapustil, prevaral in odšel z neko drugo osebo, potem je normalno, da je zapuščena oseba žalostna. Ampak kdaj žalost preide v travmo? Ko oseba vidi v tem dodatne pomene. Na primer: šel je z drugo, ker jaz nisem vredna, ker nisem dovolj lepa, pametna, sposobna, … Odšla je edina oseba, s katero sem lahko čutila srečo, nikoli več ne bom našla takšne osebe, … Neumna sem, ker nisem prepoznala, da me bo zapustil, nikoli več ne bom mogla zaupati svoji izbiri, … Takšno prepričanje pripeljejo do tega, da se žalost pretvori v travmo. Naloga terapevta je, da pomaga osebi, da neha razmišljati na tak način. Možnost, da izgubimo ljubljeno osebo, vedno obstaja. Žalostno je izgubiti nekoga, ki si ga ljubil. Vendar naj ostane samo žalost, brez dodatnih čustev, kot so samoprezir, zavrženost itd.


Pia6:

Kaj rečete zakoncu, ki vam pove, da partnerja ne ljubi več, želi pa ohraniti družino?


Dr. ZoranM:

Ena od zablod je, da terapevti govorimo ljudem, kaj naj delajo. Čeprav se naše delo imenuje svetovalno, je naša naloga, da ljudem pomagamo, in sicer v smislu, kako se počutijo in kaj mislijo, da znajo iskati možnosti, ki jih imajo pred seboj. Predpostavka je, da ljudje živijo svoje življenje in so odgovorni za lastno življenje. Primer, ki ste ga dali, nosi odločitev, za katero je posameznik odgovoren sam. Nihče ni prisiljen, osebno verjamem samo v fizično prisilo, vse ostalo je izbor. Masovni problem, ki ga imajo ljudje, so nerealne predstave o ljubezni. V mnogih situacijah so večji problem pričakovanja druge osebe kot pa realnost odnosa. Takrat je rešitev ta, da sprejmemo realnost in partnerja. Ko oseba preneha z nerealnimi pričakovanji glede ljubezni, kamor poskuša umestiti svojega partnerja, se pojavi tudi ljubezen.


Pia6:

Statistično gledano je več parov, ki se ločijo zaradi akutnih razlogov, kot pa tistih, ki imajo že leta težave, pa ostajajo skupaj, ker jih je strah samostojnega delovanja. Kakšno je vaše mnenje o tem?


Dr. ZoranM:

Ne verjamem, da so to tako izključujoče kategorije. Akutni razlogi so pogosto posledica dolgoletnih nesoglasij. Akutna kriza je samo povod, ni vzrok. Predpostavka je, da ljudje ostajajo skupaj, ker jim to odgovarja. Tudi v tako imenovanem gnilem zakonu vsak dobi svoje psihološke dobičke.


Lea22:

Kakšna naj bi bila najbolj »zdrava« terapija za otroke, ki doživijo zakonski brodolom svojih staršev?


Dr. ZoranM:

Problem je zapleten. Vsak otrok doživlja ločitev kot travmo, zato ga je treba na to pripraviti pred ločitvijo, treba ga je voditi skozi ločitveni proces in biti ob njem po ločitvi. Otroci imajo nekaj definiranih logik, ki so škodljive, če jih starši ne prepoznajo in ne spremenijo. Na primer deklica reče, da je ona kriva, ker je očka odšel. Njeno razmišljanje je naslednje: »Razumem, da se oče ne razume z mamo, ampak če bi me imel bolj rad, bi ostal z nama samo zaradi mene. Ker nisem bila dobra, me očka ni imel dovolj rad in je zato odšel. Če bi bila boljša, bi ostal.« Otrokom je treba nenehno pojasnjevati, se z njimi nenehno pogovarjati. Danes je jasno, da otroci ne smejo biti žrtve ločitve svojih staršev, da lahko kasneje odrastejo v uspešne in zdrave osebnosti. Zato je narobe, da nekateri starši ostajajo v nesrečnem zakonu, da ne bi travmatizirali otrok. Pogosto smo priča temu, da so prav v takšnih zakonih otroci tisti, ki staršem predlagajo, naj se ločijo.


Lea22:

V Sloveniji je pogost sindrom žrtve – primer iz literature je npr. t.i. cankarjanska mati. Ženske v družini prevzamejo vlogo žrtve, ker jim je na ta način lažje opravičevati svoje nezadovoljstvo z ustaljenim življenjem, in jo prenesejo na otroke. Je po vašem ta vzorec res močneje izražen v Sloveniji?


Dr. ZoranM:

Do neke mere res, morda prav zaradi Cankarja. Žrtvovanje za dom, otroke in moža je del tradicionalne ženske vloge. Biti dobra žena, mama in gospodinja je vrsta zanikanja sebe na račun družbenih vlog. Žrtvovanje sebe in svojega življenja za nekaj, kar je pomembnejše od lastnega življenja, zasluži herojski čin. Od konca druge svetovne vojne dalje, ko se je spremenila miselnost, žrtvovanje ni bilo več moderno. Matere so nekoč bile hčerke mam, ki so se žrtvovale. Prišla je nova generacija žensk, ki se noče žrtvovati in živeti kot njihove mame, ampak hoče kakovostno živeti. Vendar je treba pogledati širše. Sodobni človek se ne želi žrtvovati za nikogar in ničesar, razen za svoje cilje in morda za svoje otroke. Z vidika preživetja je mama heroj, z vidika kakovostnega življenja pa je »trapa«.


Mija7:

Kako dolgo traja terapija »zapuščenega partnerja«? Nekateri si skušajo celo vzeti življenje, drugi dolgo ne pridejo k sebi, spet tretji hitro zaživijo. Je to odvisno od tega, kako močan je posameznik, ali od situacije, v kateri se znajde?


Dr. ZoranM:

Odvisno je od tega, kako nekdo doživlja prekinitev zveze. Ljudje praviloma ne reagirajo na dogodke kot take, ampak na pomembnost, ki jim jo pripisujejo. Če je razhodu pripisan katastrofičen pomen, se oseba težje in dlje rehabilitira. Tem osebam lahko terapija pomaga v toliko, da razhod zveze nehajo razumeti kot katastrofo. Razhod je vedno neprijeten, žalosten, treba je žalovati, ni pa katastrofa. Življenje gre naprej.


Mija7:

Zaradi česa se zakonci najpogosteje ločijo? Je najpogostejši razlog nezvestoba?


Dr. ZoranM:

Prevara nikoli ni samo prevara. Psihoterapevti prevaro večinoma razumemo kot posledico, simptom, ki obstaja v nekem odnosu s partnerjem. V večini primerov se izkaže, da je to res tako. To pomeni, da ima nekdo osebni problem, neko vrsto čustvene nezrelosti, zaradi katere išče neko novo dokazovanje, ali pa odnos ni dovolj dober, ker je nekdo v nekem pogledu ves čas »lačen«. Ko pa je nekdo lačen nečesa, česar nima doma, je prepričan, da se lahko nasiti na nekem drugem mestu.


Mija7:

Kaj rečete ženskam, ki tožijo, da jim njihovi partnerji ne pokažejo oz. vračajo čustev? Zakaj ima veliko moških težave z izkazovanjem čustev?


Dr. ZoranM:

To je posledica vzgoje. Ko se težko živi, morajo biti ljudje močni, da bi preživeli. Biti močan pomeni zdržati, biti samostojen, sam reševati probleme, ne pokazati čustev, … Moški se bojijo pokazati šibkost, ker jih ženske ne bodo sprejele kot moške in jih bodo odbile. Ženske pa mislijo, da če moški ne govori o tem, kako jo ima rad, ga ona ne privlači. Gre za napako, ki jo delata oba, in to potem postane problem.


Lea22:

Zakaj se veliko ljudi, predvsem moških, še vedno boji razmerja oziroma tega, da se bodo na nekoga navezali? Spet drugi pa vztrajajo v razmerjih samo zato, da niso sami? Kje pride do teh močnih razkorakov doživljanja?


Dr. ZoranM:

»Bati se razmerja« je ženski izraz. Gre za odpor do razmerja – če se moški veže z eno žensko, bo izgubil ostale. Vezal se bo, ko odraste. Ampak kdaj se bo to zgodilo? To je civilizacijski problem. Številni moški ne želijo odrasti, ker se hočejo igrati, nočejo obveze. Ženske pa na drugi strani ponavadi hočejo zvezo, mislijo, da bodo v njej uživale in pričakujejo moške kavalirje.


Pia6:

Kaj pa odgovornost – koliko je zaznavate pri moških in ženskah znotraj razmerij? Večkrat opažamo, da so nekateri odgovorni starši, partnerji pa ne. Ali celo obratno. Ali pa se odgovornosti otepajo na splošno. Zakaj imajo nekateri bistveno bolj izražen občutek odgovornosti kot drugi?


Dr. ZoranM:

To povezujem s čustveno zrelostjo, s sposobnostjo vezati se čustveno. Ljudje, ki so tega sposobni, so veliko bolj odgovorni. Neodgovornost je otročje obnašanje. Problem je v tem, da številne ženske doživljajo neodgovorne, impulzivne moške kot duhovite, igrive in seksi. Moški, ki so dobri za zabavo, pa pogosto niso dobri za zvezo in obratno.


Pia6:

V kakšni meri družina vpliva na kasnejše ravnanje in dojemanje posameznika in kolikšen vpliv ima okolje?


Dr. ZoranM:

Zelo. Družina je izvor glavnih psiholoških stališč do sebe, družbe in sveta. Potem šele pridejo vrtec, šola, mediji, prijatelji, … Sprva pa zagotovo družina. Med puberteto se mladi nekoliko odtujijo od družine, ker so jim vrstniki pomembnejši od staršev.


Mija7:

Koliko je za uspešen razvoj družine pomembno negovanje partnerstva? Številni starši se sploh ne znajo pogovarjati o ničemer drugem razen o otrocih.


Dr. ZoranM:

Najprej sta fant in dekle, potem mož in žena, naenkrat pa oče in mama. Ko dobita otroka, se lahko odločita in prevzameta vlogi mame in očeta ali žene in moža. Če med njima obstaja ali se pojavi problem, potem tako ona kot on raje prevzameta vlogi staršev, da se izogneta sporom, napetostim, nesoglasjem. To sicer lahko dolgo funkcionira, kriza pa nastopi, ko otrok odraste in se osamosvoji. Pare z otroki učimo, da je pomembno, da v partnerstvu negujejo odnos moža in žene. Nekateri pari, ki dobro funkcionirajo, imajo ritual, da so na določene dneve v tednu, pa četudi samo za nekaj ur, samo žena in mož, in ne mama in oče.


Mija7:

Ali oblastna mati vpliva na to, da si tudi sin najde oblastno ženo in hči ubogljivega moža?


Dr. ZoranM:

Da, pogosto. Dominantna mama lahko funkcionira samo z ljudmi, ki se ji podredijo. Otroke nauči, da se ji podredijo, da bi bili ljubljeni. Potem tudi oni iščejo takšne partnerje, katerim se podredijo. Z dominantno mamo je težko odrasti in se od nje oddvojiti, ker se še vnaprej vmešava, četudi otroci odidejo od doma.


Lea22:

Zakaj ste se odločili za študij psihologije? Je tudi vas kaj težilo v ranem otroštvu ali kdaj kasneje? V družbi kroži prepričanje, da veliko psihoterapevtov študira psihologijo zato, ker želijo razrešiti lastne travme in probleme.


Dr. ZoranM:

Končal sem medicino, nisem specializiral psihiatrije, ampak sem prestopil neposredno v psihoterapijo. Od nekdaj me je zanimal pojem ljubezni, od osnovne šole dalje, ko me je neko dekle zapustilo. Zanimalo me je, zakaj sem toliko trpel, kaj je to ljubezen, zaljubljenost itd. Zato sem se odločil za ta poklic.


Lea22:

Iz kakšne družine izhajate? Ste imeli doma urejene odnose?


Dr. ZoranM:

Relativno da. Moj oče je bil filmski snemalec iz osrednje Srbije, mama pa Dalmatinka. Bila sta zelo različna, zato sta se pogosto prepirala. Mama je bila pogosto razočarana, ampak sta mi oba vedno govorila, da so to njune stvari in da me imata rada, zato tega nisem doživljal kot travmo. Mislim, da je generacija moje mame bila generacija, ki je verjela, da tisto, kar vidi na filmu, lahko postane resnično.


Pia6:

Napisali ste nekaj odličnih knjig. Kakšno literaturo bi svetovali našim bralcem? Kdaj pomagajo knjige, kdaj pa nastopi trenutek za psihoterapevta?


Dr. ZoranM:

Knjige pomagajo, da se oseba orientira. V knjigah piše vse mogoče, z nečim se strinjamo, z nečim ne. Dobre so tudi knjige, s katerimi se ne strinjamo. Mamam priporočam knjigo o vzgoji z naslovom Mala knjiga za velike starše, ki sem jo napisal skupaj s kolegi iz vzgojnega doma v Jaršah. Potem je odlična knjiga Skrivnost srečnega otroštva, avtorja Steva Biddulpha. Pomoč je treba poiskati takrat, ko si ljudje ne morejo pomagati sami, niti jim ne morejo pomagati prijatelji, zato je dobro, da gredo k profesionalcu.


Pia6:

Kaj svetujete tistim, ki želijo priti k vam po pomoč, pa si tega finančno ne morejo privoščiti?


Dr. ZoranM:

Nisem edini psihoterapevt, veliko je dobrih profesionalcev, ki se iz različnih razlogov ne pojavljajo v javnosti. Osebno se v medijih veliko pojavljam, ker menim, da je tak način obveščanja javnosti del mojega poklica. V ordinaciji lahko pomagam samo majhnemu številu ljudi, preko medijev pa mnogim. Obstajajo terapevti, ki so boljši od mene, pa se ne želijo izpostavljati v javnosti. V Sloveniji je nekaj generacij odličnih terapevtov. Ker veliko potujem in sem veliko odsoten, nisem najboljša izbira za terapevta. Nekaj let nazaj, ko še nisem toliko potoval, sem bil strankam bolj na razpolago. Zdaj sem bolj učitelj psihoterapije, predavatelj in pisatelj kot pa praktični psihoterapevt.


Lea22:

Če katero od naših bralk zanima, kako priti do vas, kam jo lahko napotimo?


Dr. ZoranM:

Praktično ne sprejemam več novih strank, ker ne zmorem vsega. Ljudem svetujem, da najdejo pomoč v mestu, kjer živijo. Nihče ni tako dober terapevt, da bi zaradi njega potovali sto kilometrov daleč. Dobri terapevti so tisti, ki so izobraženi, poleg tega pa tudi običajni razumni ljudje, ki čvrsto stojijo na zemlji. Takih pa v Sloveniji ni tako malo.


Intervju je bil objavljen v oktobrski številki revije Ringarajine iskrice.


dr. Zoran Milivojević:

»Zapuščenim ljudem skušamo pomagati predvsem zato, da bi se znebili občutka manjvrednosti in samopodcenjevanja.«


Sprašuje: Irena Kovač Pavčič

Fotografije: Milan Simčič




Dr. Zoran Milivojević je psihoterapevt, ki je postal znan zaradi svojih odličnih knjig, kot so Formula ljubezni, Emocije, Mala knjiga za velike starše itd. Je odličen psihoterapevt z mnogimi izkušnjami. Ukvarja se predvsem s problematiko, ki zajema širšo javnost in s katero se vsakodnevno srečujemo skorajda vsi, pa ne vemo, kako bi se z njo spoprijeli. Vodi tudi delavnice transakcijske analize. Živi in deluje v Novem Sadu, aktiven pa je tudi v Sloveniji in drugod.



Mija7:

Prebrala sem Formulo ljubezni. Vse moje prijateljice govorijo o tej knjigi. Menda je njen avtor dr. Zoran Milivojević prisoten tudi v Sloveniji!


Tanja99:

Res je. Obiskovala sem njegove delavnice. Ker je aktiven tudi na spletu, sem ga povabila v našo spletno debato. Ringarajevke, kar na dan z vprašanji.


Lea22:

Z veseljem! Dr. Milivojević, dober dan! Živite v Novem Sadu, pri nas pa vodite delavnice transakcijske analize in svetovanja za posameznike in pare. Kako dolgo ste že prisotni v Sloveniji in kaj vas je prineslo k nam?


Dr. ZoranM: 

Aktivna vez s Slovenijo se je pričela pred več kot dvajsetimi leti. Takrat me je poklicala psihoterapevtka Zora Burnik iz Ljubljane iz Svetovalnice za otroke in mladino, ki je delovala na Gotski ulici, in sicer v imenu skupine psihologov in psihiatrov, ki so se želeli naučiti metod transakcijske analize. Tako sva skupaj s kolegico začela izvajati te delavnice.  


Mija7:

Ste svetovno priznani strokovnjak. Kje še delujete?


Dr. ZoranM: 

Večinoma delujem na Balkanu, nekaj malega pa tudi v Avstriji, kjer na zasebni fakulteti Sigmund Freud na Dunaju občasno predavam. Sem tudi član odbora Evropske asociacije za psihoterapijo.


Lea22:

Kaj je transakcijska analiza?


Dr. ZoranM: 

Transakcijska analiza je psihološka teorija, ki je zasnovana na analizi akcije in reakcije, torej komunikacije. Je socialna teorija, ki se ukvarja s tem, kako ljudje razumejo sporočila. Temelji na humanističnih predpostavkah, da so ljudje sposobni misliti s svojo glavo in da so odgovorni za lastno življenje. Ljudje se lahko razvijajo celo življenje. Ta analiza temelji na stališču: »Jaz sem v redu, ti si v redu«. Obstaja tudi istoimenska knjiga, ki jo je napisal ameriški psihiater Thomas Harris in je prevedena v slovenščino – v njej lahko vsak dobi največ informacij o transakcijski analizi. Transakcijska analiza ima tudi zelo pomemben koncept življenjskega scenarija. To je nezavedni scenarij, ki ga v otroštvu pišejo otroci s pomočjo svojih staršev, ki jim takrat oblikujejo sliko o sebi, drugih ljudeh in o svetu.


Pia6: 

Kdo največkrat prihaja k vam po nasvet in pomoč? So to posamezniki, pari, družine?


Dr. ZoranM: 

Glavno prakso opravljam v Novem Sadu, večinoma pa k meni prihajajo ženske. 70–80 % žensk, ki pridejo k meni, pridejo zaradi partnerskih problemov in problemov z otroki. Razen individualnega dela delam tudi s pari in z zakonci. Z družinami ne delam. Ženske nimajo težav z iskanjem pomoči, zaradi tega tudi ne mislijo nič slabega o sebi. Moški pa mislijo, da so manjvredni in šibki, če poiščejo pomoč. Ko imajo problem, se izolirajo, dobro premislijo in skušajo sami rešiti problem. V praksi imam glede tega pogosto nesrečne razplete – žena je v razmerju nezadovoljna, zato vztraja, da gresta s partnerjem na terapijo, vendar on noče. Težave rešuje sama še kakšno leto, potem pa se odloči za odhod. Ko partner vidi, da žena odhaja, se tudi on odloči za terapijo, vendar je takrat že prepozno, ker se je že odločila in ga je čustveno že zapustila.    


Pia6:

Psihoterapevtska pomoč je v novi dobi »moderna«. Veliko ljudi ima težave zaradi sodobnega načina življenja, ki je zelo zahteven in mu je težko slediti. So imeli ljudje v preteklosti manj težav, ker zavedanje o tem, da je lahko tudi drugače, ni bilo tako izrazito kot danes?


Dr. ZoranM: 

Ko so ljudje revni in je življenje težko, prevlada miselnost preživetja, kar se odraža tudi na čustvih. To pomeni, da so ljudje zelo potrpežljivi. Ker je treba potrpeti, so tudi odnosi drugačni. Ljudje so bolj povezani s sorodniki, z družino, … V nekem dogodku, pomembnem za posameznika, sodeluje cela socialna mreža. Ko pa družba obogati, kar se je zgodilo na Zahodu po drugi svetovni vojni, ljudje prevzamejo miselnost, ki temelji na kakovosti življenja. Želijo uživati življenje, zelo jim je pomembno, kako se sami počutijo. Postanejo pomembni predvsem sami sebi, ne želijo trpeti, drugi ljudje so jim manj pomembni. Vse to se odraža na odnosih. Prej so ljudje trpeli, to dejstvo so sprejemali kot del življenja in zato ostali v zvezah do konca življenja. Danes zveza traja, dokler je nekomu prijetno oziroma dokler se v njej dobro počuti. Zaradi tega prihaja do odtujitve, po drugi strani pa do novega načina življenja, v katerem se ljudje ne znajdejo. To pripelje do novih potreb, da se ljudje na novo orientirajo in si zastavijo nove cilje. Na področju vzgoje otrok obstaja velika zmeda. Z vseh strani prihajajo zelo različna pravila in navodila o tem, kaj je dobra vzgoja in kako lahko dobro vzgajamo otroka. Starši so potem seveda zmedeni. Enako se dogaja tudi na področju ljubezni.


Mija7:

Ali vodite statistiko o tem, koliko družin se razdre? Morda primerjava med Slovenijo in Srbijo?


Dr. ZoranM: 

Natančnih številk ne poznam. Mislim, da je delež v obeh državah precej podoben. Že nekaj časa obstaja trend, da število ločitev raste. Zdi se mi, da se številka približuje polovici vseh zakonov.


Mija7:

Zakaj se ljudje ločujejo?


Dr. ZoranM: 

Ljudje so zelo različni, imajo različna pričakovanja do ljubezni, odnosa, zveze in zakona. Pričakovanja so večinoma nerealna in podkrepljena z mediji. Ljudje poskušajo ta pričakovanja uresničiti v lastnih življenjih, ker pa to ni mogoče, je veliko razočaranih – ne samo tistih, ki se ločujejo, ampak tudi tistih, ki ostajajo skupaj. Zaradi tega so zakoni in družine nestabilni, prav tako kot tudi sama zahodna civilizacija. Tisto, kar ogroža našo civilizacijo, je pričakovanje – obljuba sreče v ljubezni. Miselnost, da če je oseba, s katero sem, prava, potem bom popolnoma srečen/srečna!   


Lea22:

Zakaj ljudje nenehno težijo k ponavljanju vzorcev, ki so jih nekoč doživeli in jih ne morejo pozabiti, v bistvu pa ravno zaradi teh vzorcev ne morejo resnično zaživeti?


Dr. ZoranM: 

Ljudje ne ponavljajo vzorcev namerno oz. zavestno, ampak imajo vtis, da se jim vzorci dogajajo. Ne delajo razlik med vzorci in življenjem. Zato je dobro oditi k strokovnjaku, da pomaga osebi prepoznati lasten vzorec. Vsak vzorec ima pravila, vendar to veliko lažje prepozna strokovnjak.


Pia6:

Na kakšen način se ljudje skušajo rešiti travm iz otroštva in iz prejšnjih razmerij? Kaj svetujete ljudem, ki nenehno razmišljajo o tem, kaj se jim je zgodilo, in se zaradi tega bojijo vsakega koraka v prihodnosti? 


Dr. ZoranM: 

Najprej je treba definirati pojem travme. Če je nekdo bil z nekom, pa ga je ta drugi zapustil, prevaral in odšel z neko drugo osebo, potem je normalno, da je zapuščena oseba žalostna. Ampak kdaj žalost preide v travmo? Ko oseba vidi v tem dodatne pomene. Na primer: šel je z drugo, ker jaz nisem vredna, ker nisem dovolj lepa, pametna, sposobna, … Odšla je edina oseba, s katero sem lahko čutila srečo, nikoli več ne bom našla takšne osebe, … Neumna sem, ker nisem prepoznala, da me bo zapustil, nikoli več ne bom mogla zaupati svoji izbiri, … Takšno prepričanje pripeljejo do tega, da se žalost pretvori v travmo. Naloga terapevta je, da pomaga osebi, da neha razmišljati na tak način. Možnost, da izgubimo ljubljeno osebo, vedno obstaja. Žalostno je izgubiti nekoga, ki si ga ljubil. Vendar naj ostane samo žalost, brez dodatnih čustev, kot so samoprezir, zavrženost itd.  


Pia6:  

Kaj rečete zakoncu, ki vam pove, da partnerja ne ljubi več, želi pa ohraniti družino?


Dr. ZoranM: 

Ena od zablod je, da terapevti govorimo ljudem, kaj naj delajo. Čeprav se naše delo imenuje svetovalno, je naša naloga, da ljudem pomagamo, in sicer v smislu, kako se počutijo in kaj mislijo, da znajo iskati možnosti, ki jih imajo pred seboj. Predpostavka je, da ljudje živijo svoje življenje in so odgovorni za lastno življenje. Primer, ki ste ga dali, nosi odločitev, za katero je posameznik odgovoren sam. Nihče ni prisiljen, osebno verjamem samo v fizično prisilo, vse ostalo je izbor. Masovni problem, ki ga imajo ljudje, so nerealne predstave o ljubezni. V mnogih situacijah so večji problem pričakovanja druge osebe kot pa realnost odnosa. Takrat je rešitev ta, da sprejmemo realnost in partnerja. Ko oseba preneha z nerealnimi pričakovanji glede ljubezni, kamor poskuša umestiti svojega partnerja, se pojavi tudi ljubezen. 


Pia6:  

Statistično gledano je več parov, ki se ločijo zaradi akutnih razlogov, kot pa tistih, ki imajo že leta težave, pa ostajajo skupaj, ker jih je strah samostojnega delovanja. Kakšno je vaše mnenje o tem?


Dr. ZoranM: 

Ne verjamem, da so to tako izključujoče kategorije. Akutni razlogi so pogosto posledica dolgoletnih nesoglasij. Akutna kriza je samo povod, ni vzrok. Predpostavka je, da ljudje ostajajo skupaj, ker jim to odgovarja. Tudi v tako imenovanem gnilem zakonu vsak dobi svoje psihološke dobičke.  


Lea22:  

Kakšna naj bi bila najbolj »zdrava« terapija za otroke, ki doživijo zakonski brodolom svojih staršev?


Dr. ZoranM: 

Problem je zapleten. Vsak otrok doživlja ločitev kot travmo, zato ga je treba na to pripraviti pred ločitvijo, treba ga je voditi skozi ločitveni proces in biti ob njem po ločitvi. Otroci imajo nekaj definiranih logik, ki so škodljive, če jih starši ne prepoznajo in ne spremenijo. Na primer deklica reče, da je ona kriva, ker je očka odšel. Njeno razmišljanje je naslednje: »Razumem, da se oče ne razume z mamo, ampak če bi me imel bolj rad, bi ostal z nama samo zaradi mene. Ker nisem bila dobra, me očka ni imel dovolj rad in je zato odšel. Če bi bila boljša, bi ostal.« Otrokom je treba nenehno pojasnjevati, se z njimi nenehno pogovarjati. Danes je jasno, da otroci ne smejo biti žrtve ločitve svojih staršev, da lahko kasneje odrastejo v uspešne in zdrave osebnosti. Zato je narobe, da nekateri starši ostajajo v nesrečnem zakonu, da ne bi travmatizirali otrok. Pogosto smo priča temu, da so prav v takšnih zakonih otroci tisti, ki staršem predlagajo, naj se ločijo.   


Lea22:

V Sloveniji je pogost sindrom žrtve primer iz literature je npr. t.i. cankarjanska mati. Ženske v družini prevzamejo vlogo žrtve, ker jim je na ta način lažje opravičevati svoje nezadovoljstvo z ustaljenim življenjem, in jo prenesejo na otroke. Je po vašem ta vzorec res močneje izražen v Sloveniji?


Dr. ZoranM: 

Do neke mere res, morda prav zaradi Cankarja. Žrtvovanje za dom, otroke in moža je del tradicionalne ženske vloge. Biti dobra žena, mama in gospodinja je vrsta zanikanja sebe na račun družbenih vlog. Žrtvovanje sebe in svojega življenja za nekaj, kar je pomembnejše od lastnega življenja, zasluži herojski čin. Od konca druge svetovne vojne dalje, ko se je spremenila miselnost, žrtvovanje ni bilo več moderno. Matere so nekoč bile hčerke mam, ki so se žrtvovale. Prišla je nova generacija žensk, ki se noče žrtvovati in živeti kot njihove mame, ampak hoče kakovostno živeti. Vendar je treba pogledati širše. Sodobni človek se ne želi žrtvovati za nikogar in ničesar, razen za svoje cilje in morda za svoje otroke. Z vidika preživetja je mama heroj, z vidika kakovostnega življenja pa je »trapa«. 


Mija7:

Kako dolgo traja terapija »zapuščenega partnerja«? Nekateri si skušajo celo vzeti življenje, drugi dolgo ne pridejo k sebi, spet tretji hitro zaživijo. Je to odvisno od tega, kako močan je posameznik, ali od situacije, v kateri se znajde?


Dr. ZoranM: 

Odvisno je od tega, kako nekdo doživlja prekinitev zveze. Ljudje praviloma ne reagirajo na dogodke kot take, ampak na pomembnost, ki jim jo pripisujejo. Če je razhodu pripisan katastrofičen pomen, se oseba težje in dlje rehabilitira. Tem osebam lahko terapija pomaga v toliko, da razhod zveze nehajo razumeti kot katastrofo. Razhod je vedno neprijeten, žalosten, treba je žalovati, ni pa katastrofa. Življenje gre naprej.


Mija7:

Zaradi česa se zakonci najpogosteje ločijo? Je najpogostejši razlog nezvestoba? 


Dr. ZoranM: 

Prevara nikoli ni samo prevara. Psihoterapevti prevaro večinoma razumemo kot posledico, simptom, ki obstaja v nekem odnosu s partnerjem. V večini primerov se izkaže, da je to res tako. To pomeni, da ima nekdo osebni problem, neko vrsto čustvene nezrelosti, zaradi katere išče neko novo dokazovanje, ali pa odnos ni dovolj dober, ker je nekdo v nekem pogledu ves čas »lačen«. Ko pa je nekdo lačen nečesa, česar nima doma, je prepričan, da se lahko nasiti na nekem drugem mestu.


Mija7:

Kaj rečete ženskam, ki tožijo, da jim njihovi partnerji ne pokažejo oz. vračajo čustev? Zakaj ima veliko moških težave z izkazovanjem čustev?


Dr. ZoranM: 

To je posledica vzgoje. Ko se težko živi, morajo biti ljudje močni, da bi preživeli. Biti močan pomeni zdržati, biti samostojen, sam reševati probleme, ne pokazati čustev, … Moški se bojijo pokazati šibkost, ker jih ženske ne bodo sprejele kot moške in jih bodo odbile. Ženske pa mislijo, da če moški ne govori o tem, kako jo ima rad, ga ona ne privlači. Gre za napako, ki jo delata oba, in to potem postane problem.


Lea22:

Zakaj se veliko ljudi, predvsem moških, še vedno boji razmerja oziroma tega, da se bodo na nekoga navezali? Spet drugi pa vztrajajo v razmerjih samo zato, da niso sami? Kje pride do teh močnih razkorakov doživljanja?


Dr. ZoranM: 

»Bati se razmerja« je ženski izraz. Gre za odpor do razmerja – če se moški veže z eno žensko, bo izgubil ostale. Vezal se bo, ko odraste. Ampak kdaj se bo to zgodilo? To je civilizacijski problem. Številni moški ne želijo odrasti, ker se hočejo igrati, nočejo obveze. Ženske pa na drugi strani ponavadi hočejo zvezo, mislijo, da bodo v njej uživale in pričakujejo moške kavalirje.


Pia6:

Kaj pa odgovornost koliko je zaznavate pri moških in ženskah znotraj razmerij? Večkrat opažamo, da so nekateri odgovorni starši, partnerji pa ne. Ali celo obratno. Ali pa se odgovornosti otepajo na splošno. Zakaj imajo nekateri bistveno bolj izražen občutek odgovornosti kot drugi?


Dr. ZoranM: 

To povezujem s čustveno zrelostjo, s sposobnostjo vezati se čustveno. Ljudje, ki so tega sposobni, so veliko bolj odgovorni. Neodgovornost je otročje obnašanje. Problem je v tem, da številne ženske doživljajo neodgovorne, impulzivne moške kot duhovite, igrive in seksi. Moški, ki so dobri za zabavo, pa pogosto niso dobri za zvezo in obratno.


Pia6: 

V kakšni meri družina vpliva na kasnejše ravnanje in dojemanje posameznika in kolikšen vpliv ima okolje?


Dr. ZoranM: 

Zelo. Družina je izvor glavnih psiholoških stališč do sebe, družbe in sveta. Potem šele pridejo vrtec, šola, mediji, prijatelji, … Sprva pa zagotovo družina. Med puberteto se mladi nekoliko odtujijo od družine, ker so jim vrstniki pomembnejši od staršev.


Mija7:

Koliko je za uspešen razvoj družine pomembno negovanje partnerstva? Številni starši se sploh ne znajo pogovarjati o ničemer drugem razen o otrocih.


Dr. ZoranM: 

Najprej sta fant in dekle, potem mož in žena, naenkrat pa oče in mama. Ko dobita otroka, se lahko odločita in prevzameta vlogi mame in očeta ali žene in moža. Če med njima obstaja ali se pojavi problem, potem tako ona kot on raje prevzameta vlogi staršev, da se izogneta sporom, napetostim, nesoglasjem. To sicer lahko dolgo funkcionira, kriza pa nastopi, ko otrok odraste in se osamosvoji. Pare z otroki učimo, da je pomembno, da v partnerstvu negujejo odnos moža in žene. Nekateri pari, ki dobro funkcionirajo, imajo ritual, da so na določene dneve v tednu, pa četudi samo za nekaj ur, samo žena in mož, in ne mama in oče. 


Mija7:

Ali oblastna mati vpliva na to, da si tudi sin najde oblastno ženo in hči ubogljivega moža?


Dr. ZoranM: 

Da, pogosto. Dominantna mama lahko funkcionira samo z ljudmi, ki se ji podredijo. Otroke nauči, da se ji podredijo, da bi bili ljubljeni. Potem tudi oni iščejo takšne partnerje, katerim se podredijo. Z dominantno mamo je težko odrasti in se od nje oddvojiti, ker se še vnaprej vmešava, četudi otroci odidejo od doma.


Lea22:

Zakaj ste se odločili za študij psihologije? Je tudi vas kaj težilo v ranem otroštvu ali kdaj kasneje? V družbi kroži prepričanje, da veliko psihoterapevtov študira psihologijo zato, ker želijo razrešiti lastne travme in probleme.    


Dr. ZoranM: 

Končal sem medicino, nisem specializiral psihiatrije, ampak sem prestopil neposredno v psihoterapijo. Od nekdaj me je zanimal pojem ljubezni, od osnovne šole dalje, ko me je neko dekle zapustilo. Zanimalo me je, zakaj sem toliko trpel, kaj je to ljubezen, zaljubljenost itd. Zato sem se odločil za ta poklic.


Lea22: 

Iz kakšne družine izhajate? Ste imeli doma urejene odnose?


Dr. ZoranM: 

Relativno da. Moj oče je bil filmski snemalec iz osrednje Srbije, mama pa Dalmatinka. Bila sta zelo različna, zato sta se pogosto prepirala. Mama je bila pogosto razočarana, ampak sta mi oba vedno govorila, da so to njune stvari in da me imata rada, zato tega nisem doživljal kot travmo. Mislim, da je generacija moje mame bila generacija, ki je verjela, da tisto, kar vidi na filmu, lahko postane resnično.


Pia6:  

Napisali ste nekaj odličnih knjig. Kakšno literaturo bi svetovali našim bralcem? Kdaj pomagajo knjige, kdaj pa nastopi trenutek za psihoterapevta?


Dr. ZoranM: 

Knjige pomagajo, da se oseba orientira. V knjigah piše vse mogoče, z nečim se strinjamo, z nečim ne. Dobre so tudi knjige, s katerimi se ne strinjamo. Mamam priporočam knjigo o vzgoji z naslovom Mala knjiga za velike starše, ki sem jo napisal skupaj s kolegi iz vzgojnega doma v Jaršah. Potem je odlična knjiga Skrivnost srečnega otroštva, avtorja Steva Biddulpha. Pomoč je treba poiskati takrat, ko si ljudje ne morejo pomagati sami, niti jim ne morejo pomagati prijatelji, zato je dobro, da gredo k profesionalcu. 


Pia6:

Kaj svetujete tistim, ki želijo priti k vam po pomoč, pa si tega finančno ne morejo privoščiti?


Dr. ZoranM: 

Nisem edini psihoterapevt, veliko je dobrih profesionalcev, ki se iz različnih razlogov ne pojavljajo v javnosti. Osebno se v medijih veliko pojavljam, ker menim, da je tak način obveščanja javnosti del mojega poklica. V ordinaciji lahko pomagam samo majhnemu številu ljudi, preko medijev pa mnogim. Obstajajo terapevti, ki so boljši od mene, pa se ne želijo izpostavljati v javnosti. V Sloveniji je nekaj generacij odličnih terapevtov. Ker veliko potujem in sem veliko odsoten, nisem najboljša izbira za terapevta. Nekaj let nazaj, ko še nisem toliko potoval, sem bil strankam bolj na razpolago. Zdaj sem bolj učitelj psihoterapije, predavatelj in pisatelj kot pa praktični psihoterapevt.


Lea22:

Če katero od naših bralk zanima, kak

dr. Zoran Milivojević:

»Zapuščenim ljudem skušamo pomagati predvsem zato, da bi se znebili občutka manjvrednosti in samopodcenjevanja.«


Sprašuje: Irena Kovač Pavčič

Fotografije: Milan Simčič




Dr. Zoran Milivojević je psihoterapevt, ki je postal znan zaradi svojih odličnih knjig, kot so Formula ljubezni, Emocije, Mala knjiga za velike starše itd. Je odličen psihoterapevt z mnogimi izkušnjami. Ukvarja se predvsem s problematiko, ki zajema širšo javnost in s katero se vsakodnevno srečujemo skorajda vsi, pa ne vemo, kako bi se z njo spoprijeli. Vodi tudi delavnice transakcijske analize. Živi in deluje v Novem Sadu, aktiven pa je tudi v Sloveniji in drugod.



Mija7:

Prebrala sem Formulo ljubezni. Vse moje prijateljice govorijo o tej knjigi. Menda je njen avtor dr. Zoran Milivojević prisoten tudi v Sloveniji!


Tanja99:

Res je. Obiskovala sem njegove delavnice. Ker je aktiven tudi na spletu, sem ga povabila v našo spletno debato. Ringarajevke, kar na dan z vprašanji.


Lea22:

Z veseljem! Dr. Milivojević, dober dan! Živite v Novem Sadu, pri nas pa vodite delavnice transakcijske analize in svetovanja za posameznike in pare. Kako dolgo ste že prisotni v Sloveniji in kaj vas je prineslo k nam?


Dr. ZoranM:

Aktivna vez s Slovenijo se je pričela pred več kot dvajsetimi leti. Takrat me je poklicala psihoterapevtka Zora Burnik iz Ljubljane iz Svetovalnice za otroke in mladino, ki je delovala na Gotski ulici, in sicer v imenu skupine psihologov in psihiatrov, ki so se želeli naučiti metod transakcijske analize. Tako sva skupaj s kolegico začela izvajati te delavnice.


Mija7:

Ste svetovno priznani strokovnjak. Kje še delujete?


Dr. ZoranM:

Večinoma delujem na Balkanu, nekaj malega pa tudi v Avstriji, kjer na zasebni fakulteti Sigmund Freud na Dunaju občasno predavam. Sem tudi član odbora Evropske asociacije za psihoterapijo.


Lea22:

Kaj je transakcijska analiza?


Dr. ZoranM:

Transakcijska analiza je psihološka teorija, ki je zasnovana na analizi akcije in reakcije, torej komunikacije. Je socialna teorija, ki se ukvarja s tem, kako ljudje razumejo sporočila. Temelji na humanističnih predpostavkah, da so ljudje sposobni misliti s svojo glavo in da so odgovorni za lastno življenje. Ljudje se lahko razvijajo celo življenje. Ta analiza temelji na stališču: »Jaz sem v redu, ti si v redu«. Obstaja tudi istoimenska knjiga, ki jo je napisal ameriški psihiater Thomas Harris in je prevedena v slovenščino – v njej lahko vsak dobi največ informacij o transakcijski analizi. Transakcijska analiza ima tudi zelo pomemben koncept življenjskega scenarija. To je nezavedni scenarij, ki ga v otroštvu pišejo otroci s pomočjo svojih staršev, ki jim takrat oblikujejo sliko o sebi, drugih ljudeh in o svetu.


Pia6:

Kdo največkrat prihaja k vam po nasvet in pomoč? So to posamezniki, pari, družine?


Dr. ZoranM:

Glavno prakso opravljam v Novem Sadu, večinoma pa k meni prihajajo ženske. 70–80 % žensk, ki pridejo k meni, pridejo zaradi partnerskih problemov in problemov z otroki. Razen individualnega dela delam tudi s pari in z zakonci. Z družinami ne delam. Ženske nimajo težav z iskanjem pomoči, zaradi tega tudi ne mislijo nič slabega o sebi. Moški pa mislijo, da so manjvredni in šibki, če poiščejo pomoč. Ko imajo problem, se izolirajo, dobro premislijo in skušajo sami rešiti problem. V praksi imam glede tega pogosto nesrečne razplete – žena je v razmerju nezadovoljna, zato vztraja, da gresta s partnerjem na terapijo, vendar on noče. Težave rešuje sama še kakšno leto, potem pa se odloči za odhod. Ko partner vidi, da žena odhaja, se tudi on odloči za terapijo, vendar je takrat že prepozno, ker se je že odločila in ga je čustveno že zapustila.


Pia6:

Psihoterapevtska pomoč je v novi dobi »moderna«. Veliko ljudi ima težave zaradi sodobnega načina življenja, ki je zelo zahteven in mu je težko slediti. So imeli ljudje v preteklosti manj težav, ker zavedanje o tem, da je lahko tudi drugače, ni bilo tako izrazito kot danes?


Dr. ZoranM:

Ko so ljudje revni in je življenje težko, prevlada miselnost preživetja, kar se odraža tudi na čustvih. To pomeni, da so ljudje zelo potrpežljivi. Ker je treba potrpeti, so tudi odnosi drugačni. Ljudje so bolj povezani s sorodniki, z družino, … V nekem dogodku, pomembnem za posameznika, sodeluje cela socialna mreža. Ko pa družba obogati, kar se je zgodilo na Zahodu po drugi svetovni vojni, ljudje prevzamejo miselnost, ki temelji na kakovosti življenja. Želijo uživati življenje, zelo jim je pomembno, kako se sami počutijo. Postanejo pomembni predvsem sami sebi, ne želijo trpeti, drugi ljudje so jim manj pomembni. Vse to se odraža na odnosih. Prej so ljudje trpeli, to dejstvo so sprejemali kot del življenja in zato ostali v zvezah do konca življenja. Danes zveza traja, dokler je nekomu prijetno oziroma dokler se v njej dobro počuti. Zaradi tega prihaja do odtujitve, po drugi strani pa do novega načina življenja, v katerem se ljudje ne znajdejo. To pripelje do novih potreb, da se ljudje na novo orientirajo in si zastavijo nove cilje. Na področju vzgoje otrok obstaja velika zmeda. Z vseh strani prihajajo zelo različna pravila in navodila o tem, kaj je dobra vzgoja in kako lahko dobro vzgajamo otroka. Starši so potem seveda zmedeni. Enako se dogaja tudi na področju ljubezni.


Mija7:

Ali vodite statistiko o tem, koliko družin se razdre? Morda primerjava med Slovenijo in Srbijo?


Dr. ZoranM:

Natančnih številk ne poznam. Mislim, da je delež v obeh državah precej podoben. Že nekaj časa obstaja trend, da število ločitev raste. Zdi se mi, da se številka približuje polovici vseh zakonov.


Mija7:

Zakaj se ljudje ločujejo?


Dr. ZoranM:

Ljudje so zelo različni, imajo različna pričakovanja do ljubezni, odnosa, zveze in zakona. Pričakovanja so večinoma nerealna in podkrepljena z mediji. Ljudje poskušajo ta pričakovanja uresničiti v lastnih življenjih, ker pa to ni mogoče, je veliko razočaranih – ne samo tistih, ki se ločujejo, ampak tudi tistih, ki ostajajo skupaj. Zaradi tega so zakoni in družine nestabilni, prav tako kot tudi sama zahodna civilizacija. Tisto, kar ogroža našo civilizacijo, je pričakovanje – obljuba sreče v ljubezni. Miselnost, da če je oseba, s katero sem, prava, potem bom popolnoma srečen/srečna!


Lea22:

Zakaj ljudje nenehno težijo k ponavljanju vzorcev, ki so jih nekoč doživeli in jih ne morejo pozabiti, v bistvu pa ravno zaradi teh vzorcev ne morejo resnično zaživeti?


Dr. ZoranM:

Ljudje ne ponavljajo vzorcev namerno oz. zavestno, ampak imajo vtis, da se jim vzorci dogajajo. Ne delajo razlik med vzorci in življenjem. Zato je dobro oditi k strokovnjaku, da pomaga osebi prepoznati lasten vzorec. Vsak vzorec ima pravila, vendar to veliko lažje prepozna strokovnjak.


Pia6:

Na kakšen način se ljudje skušajo rešiti travm iz otroštva in iz prejšnjih razmerij? Kaj svetujete ljudem, ki nenehno razmišljajo o tem, kaj se jim je zgodilo, in se zaradi tega bojijo vsakega koraka v prihodnosti?


Dr. ZoranM:

Najprej je treba definirati pojem travme. Če je nekdo bil z nekom, pa ga je ta drugi zapustil, prevaral in odšel z neko drugo osebo, potem je normalno, da je zapuščena oseba žalostna. Ampak kdaj žalost preide v travmo? Ko oseba vidi v tem dodatne pomene. Na primer: šel je z drugo, ker jaz nisem vredna, ker nisem dovolj lepa, pametna, sposobna, … Odšla je edina oseba, s katero sem lahko čutila srečo, nikoli več ne bom našla takšne osebe, … Neumna sem, ker nisem prepoznala, da me bo zapustil, nikoli več ne bom mogla zaupati svoji izbiri, … Takšno prepričanje pripeljejo do tega, da se žalost pretvori v travmo. Naloga terapevta je, da pomaga osebi, da neha razmišljati na tak način. Možnost, da izgubimo ljubljeno osebo, vedno obstaja. Žalostno je izgubiti nekoga, ki si ga ljubil. Vendar naj ostane samo žalost, brez dodatnih čustev, kot so samoprezir, zavrženost itd.


Pia6:

Kaj rečete zakoncu, ki vam pove, da partnerja ne ljubi več, želi pa ohraniti družino?


Dr. ZoranM:

Ena od zablod je, da terapevti govorimo ljudem, kaj naj delajo. Čeprav se naše delo imenuje svetovalno, je naša naloga, da ljudem pomagamo, in sicer v smislu, kako se počutijo in kaj mislijo, da znajo iskati možnosti, ki jih imajo pred seboj. Predpostavka je, da ljudje živijo svoje življenje in so odgovorni za lastno življenje. Primer, ki ste ga dali, nosi odločitev, za katero je posameznik odgovoren sam. Nihče ni prisiljen, osebno verjamem samo v fizično prisilo, vse ostalo je izbor. Masovni problem, ki ga imajo ljudje, so nerealne predstave o ljubezni. V mnogih situacijah so večji problem pričakovanja druge osebe kot pa realnost odnosa. Takrat je rešitev ta, da sprejmemo realnost in partnerja. Ko oseba preneha z nerealnimi pričakovanji glede ljubezni, kamor poskuša umestiti svojega partnerja, se pojavi tudi ljubezen.


Pia6:

Statistično gledano je več parov, ki se ločijo zaradi akutnih razlogov, kot pa tistih, ki imajo že leta težave, pa ostajajo skupaj, ker jih je strah samostojnega delovanja. Kakšno je vaše mnenje o tem?


Dr. ZoranM:

Ne verjamem, da so to tako izključujoče kategorije. Akutni razlogi so pogosto posledica dolgoletnih nesoglasij. Akutna kriza je samo povod, ni vzrok. Predpostavka je, da ljudje ostajajo skupaj, ker jim to odgovarja. Tudi v tako imenovanem gnilem zakonu vsak dobi svoje psihološke dobičke.


Lea22:

Kakšna naj bi bila najbolj »zdrava« terapija za otroke, ki doživijo zakonski brodolom svojih staršev?


Dr. ZoranM:

Problem je zapleten. Vsak otrok doživlja ločitev kot travmo, zato ga je treba na to pripraviti pred ločitvijo, treba ga je voditi skozi ločitveni proces in biti ob njem po ločitvi. Otroci imajo nekaj definiranih logik, ki so škodljive, če jih starši ne prepoznajo in ne spremenijo. Na primer deklica reče, da je ona kriva, ker je očka odšel. Njeno razmišljanje je naslednje: »Razumem, da se oče ne razume z mamo, ampak če bi me imel bolj rad, bi ostal z nama samo zaradi mene. Ker nisem bila dobra, me očka ni imel dovolj rad in je zato odšel. Če bi bila boljša, bi ostal.« Otrokom je treba nenehno pojasnjevati, se z njimi nenehno pogovarjati. Danes je jasno, da otroci ne smejo biti žrtve ločitve svojih staršev, da lahko kasneje odrastejo v uspešne in zdrave osebnosti. Zato je narobe, da nekateri starši ostajajo v nesrečnem zakonu, da ne bi travmatizirali otrok. Pogosto smo priča temu, da so prav v takšnih zakonih otroci tisti, ki staršem predlagajo, naj se ločijo.


Lea22:

V Sloveniji je pogost sindrom žrtve – primer iz literature je npr. t.i. cankarjanska mati. Ženske v družini prevzamejo vlogo žrtve, ker jim je na ta način lažje opravičevati svoje nezadovoljstvo z ustaljenim življenjem, in jo prenesejo na otroke. Je po vašem ta vzorec res močneje izražen v Sloveniji?


Dr. ZoranM:

Do neke mere res, morda prav zaradi Cankarja. Žrtvovanje za dom, otroke in moža je del tradicionalne ženske vloge. Biti dobra žena, mama in gospodinja je vrsta zanikanja sebe na račun družbenih vlog. Žrtvovanje sebe in svojega življenja za nekaj, kar je pomembnejše od lastnega življenja, zasluži herojski čin. Od konca druge svetovne vojne dalje, ko se je spremenila miselnost, žrtvovanje ni bilo več moderno. Matere so nekoč bile hčerke mam, ki so se žrtvovale. Prišla je nova generacija žensk, ki se noče žrtvovati in živeti kot njihove mame, ampak hoče kakovostno živeti. Vendar je treba pogledati širše. Sodobni človek se ne želi žrtvovati za nikogar in ničesar, razen za svoje cilje in morda za svoje otroke. Z vidika preživetja je mama heroj, z vidika kakovostnega življenja pa je »trapa«.


Mija7:

Kako dolgo traja terapija »zapuščenega partnerja«? Nekateri si skušajo celo vzeti življenje, drugi dolgo ne pridejo k sebi, spet tretji hitro zaživijo. Je to odvisno od tega, kako močan je posameznik, ali od situacije, v kateri se znajde?


Dr. ZoranM:

Odvisno je od tega, kako nekdo doživlja prekinitev zveze. Ljudje praviloma ne reagirajo na dogodke kot take, ampak na pomembnost, ki jim jo pripisujejo. Če je razhodu pripisan katastrofičen pomen, se oseba težje in dlje rehabilitira. Tem osebam lahko terapija pomaga v toliko, da razhod zveze nehajo razumeti kot katastrofo. Razhod je vedno neprijeten, žalosten, treba je žalovati, ni pa katastrofa. Življenje gre naprej.


Mija7:

Zaradi česa se zakonci najpogosteje ločijo? Je najpogostejši razlog nezvestoba?


Dr. ZoranM:

Prevara nikoli ni samo prevara. Psihoterapevti prevaro večinoma razumemo kot posledico, simptom, ki obstaja v nekem odnosu s partnerjem. V večini primerov se izkaže, da je to res tako. To pomeni, da ima nekdo osebni problem, neko vrsto čustvene nezrelosti, zaradi katere išče neko novo dokazovanje, ali pa odnos ni dovolj dober, ker je nekdo v nekem pogledu ves čas »lačen«. Ko pa je nekdo lačen nečesa, česar nima doma, je prepričan, da se lahko nasiti na nekem drugem mestu.


Mija7:

Kaj rečete ženskam, ki tožijo, da jim njihovi partnerji ne pokažejo oz. vračajo čustev? Zakaj ima veliko moških težave z izkazovanjem čustev?


Dr. ZoranM:

To je posledica vzgoje. Ko se težko živi, morajo biti ljudje močni, da bi preživeli. Biti močan pomeni zdržati, biti samostojen, sam reševati probleme, ne pokazati čustev, … Moški se bojijo pokazati šibkost, ker jih ženske ne bodo sprejele kot moške in jih bodo odbile. Ženske pa mislijo, da če moški ne govori o tem, kako jo ima rad, ga ona ne privlači. Gre za napako, ki jo delata oba, in to potem postane problem.


Lea22:

Zakaj se veliko ljudi, predvsem moških, še vedno boji razmerja oziroma tega, da se bodo na nekoga navezali? Spet drugi pa vztrajajo v razmerjih samo zato, da niso sami? Kje pride do teh močnih razkorakov doživljanja?


Dr. ZoranM:

»Bati se razmerja« je ženski izraz. Gre za odpor do razmerja – če se moški veže z eno žensko, bo izgubil ostale. Vezal se bo, ko odraste. Ampak kdaj se bo to zgodilo? To je civilizacijski problem. Številni moški ne želijo odrasti, ker se hočejo igrati, nočejo obveze. Ženske pa na drugi strani ponavadi hočejo zvezo, mislijo, da bodo v njej uživale in pričakujejo moške kavalirje.


Pia6:

Kaj pa odgovornost – koliko je zaznavate pri moških in ženskah znotraj razmerij? Večkrat opažamo, da so nekateri odgovorni starši, partnerji pa ne. Ali celo obratno. Ali pa se odgovornosti otepajo na splošno. Zakaj imajo nekateri bistveno bolj izražen občutek odgovornosti kot drugi?


Dr. ZoranM:

To povezujem s čustveno zrelostjo, s sposobnostjo vezati se čustveno. Ljudje, ki so tega sposobni, so veliko bolj odgovorni. Neodgovornost je otročje obnašanje. Problem je v tem, da številne ženske doživljajo neodgovorne, impulzivne moške kot duhovite, igrive in seksi. Moški, ki so dobri za zabavo, pa pogosto niso dobri za zvezo in obratno.


Pia6:

V kakšni meri družina vpliva na kasnejše ravnanje in dojemanje posameznika in kolikšen vpliv ima okolje?


Dr. ZoranM:

Zelo. Družina je izvor glavnih psiholoških stališč do sebe, družbe in sveta. Potem šele pridejo vrtec, šola, mediji, prijatelji, … Sprva pa zagotovo družina. Med puberteto se mladi nekoliko odtujijo od družine, ker so jim vrstniki pomembnejši od staršev.


Mija7:

Koliko je za uspešen razvoj družine pomembno negovanje partnerstva? Številni starši se sploh ne znajo pogovarjati o ničemer drugem razen o otrocih.


Dr. ZoranM:

Najprej sta fant in dekle, potem mož in žena, naenkrat pa oče in mama. Ko dobita otroka, se lahko odločita in prevzameta vlogi mame in očeta ali žene in moža. Če med njima obstaja ali se pojavi problem, potem tako ona kot on raje prevzameta vlogi staršev, da se izogneta sporom, napetostim, nesoglasjem. To sicer lahko dolgo funkcionira, kriza pa nastopi, ko otrok odraste in se osamosvoji. Pare z otroki učimo, da je pomembno, da v partnerstvu negujejo odnos moža in žene. Nekateri pari, ki dobro funkcionirajo, imajo ritual, da so na določene dneve v tednu, pa četudi samo za nekaj ur, samo žena in mož, in ne mama in oče.


Mija7:

Ali oblastna mati vpliva na to, da si tudi sin najde oblastno ženo in hči ubogljivega moža?


Dr. ZoranM:

Da, pogosto. Dominantna mama lahko funkcionira samo z ljudmi, ki se ji podredijo. Otroke nauči, da se ji podredijo, da bi bili ljubljeni. Potem tudi oni iščejo takšne partnerje, katerim se podredijo. Z dominantno mamo je težko odrasti in se od nje oddvojiti, ker se še vnaprej vmešava, četudi otroci odidejo od doma.


Lea22:

Zakaj ste se odločili za študij psihologije? Je tudi vas kaj težilo v ranem otroštvu ali kdaj kasneje? V družbi kroži prepričanje, da veliko psihoterapevtov študira psihologijo zato, ker želijo razrešiti lastne travme in probleme.


Dr. ZoranM:

Končal sem medicino, nisem specializiral psihiatrije, ampak sem prestopil neposredno v psihoterapijo. Od nekdaj me je zanimal pojem ljubezni, od osnovne šole dalje, ko me je neko dekle zapustilo. Zanimalo me je, zakaj sem toliko trpel, kaj je to ljubezen, zaljubljenost itd. Zato sem se odločil za ta poklic.


Lea22:

Iz kakšne družine izhajate? Ste imeli doma urejene odnose?


Dr. ZoranM:

Relativno da. Moj oče je bil filmski snemalec iz osrednje Srbije, mama pa Dalmatinka. Bila sta zelo različna, zato sta se pogosto prepirala. Mama je bila pogosto razočarana, ampak sta mi oba vedno govorila, da so to njune stvari in da me imata rada, zato tega nisem doživljal kot travmo. Mislim, da je generacija moje mame bila generacija, ki je verjela, da tisto, kar vidi na filmu, lahko postane resnično.


Pia6:

Napisali ste nekaj odličnih knjig. Kakšno literaturo bi svetovali našim bralcem? Kdaj pomagajo knjige, kdaj pa nastopi trenutek za psihoterapevta?


Dr. ZoranM:

Knjige pomagajo, da se oseba orientira. V knjigah piše vse mogoče, z nečim se strinjamo, z nečim ne. Dobre so tudi knjige, s katerimi se ne strinjamo. Mamam priporočam knjigo o vzgoji z naslovom Mala knjiga za velike starše, ki sem jo napisal skupaj s kolegi iz vzgojnega doma v Jaršah. Potem je odlična knjiga Skrivnost srečnega otroštva, avtorja Steva Biddulpha. Pomoč je treba poiskati takrat, ko si ljudje ne morejo pomagati sami, niti jim ne morejo pomagati prijatelji, zato je dobro, da gredo k profesionalcu.


Pia6:

Kaj svetujete tistim, ki želijo priti k vam po pomoč, pa si tega finančno ne morejo privoščiti?


Dr. ZoranM:

Nisem edini psihoterapevt, veliko je dobrih profesionalcev, ki se iz različnih razlogov ne pojavljajo v javnosti. Osebno se v medijih veliko pojavljam, ker menim, da je tak način obveščanja javnosti del mojega poklica. V ordinaciji lahko pomagam samo majhnemu številu ljudi, preko medijev pa mnogim. Obstajajo terapevti, ki so boljši od mene, pa se ne želijo izpostavljati v javnosti. V Sloveniji je nekaj generacij odličnih terapevtov. Ker veliko potujem in sem veliko odsoten, nisem najboljša izbira za terapevta. Nekaj let nazaj, ko še nisem toliko potoval, sem bil strankam bolj na razpolago. Zdaj sem bolj učitelj psihoterapije, predavatelj in pisatelj kot pa praktični psihoterapevt.


Lea22:

Če katero od naših bralk zanima, kako priti do vas, kam jo lahko napotimo?


Dr. ZoranM:

Praktično ne sprejemam več novih strank, ker ne zmorem vsega. Ljudem svetujem, da najdejo pomoč v mestu, kjer živijo. Nihče ni tako dober terapevt, da bi zaradi njega potovali sto kilometrov daleč. Dobri terapevti so tisti, ki so izobraženi, poleg tega pa tudi običajni razumni ljudje, ki čvrsto stojijo na zemlji. Takih pa v Sloveniji ni tako malo.





o priti do vas, kam jo lahko napotimo?


Dr. ZoranM: 

Praktično ne sprejemam več novih strank, ker ne zmorem vsega. Ljudem svetujem, da najdejo pomoč v mestu, kjer živijo. Nihče ni tako dober terapevt, da bi zaradi njega potovali sto kilometrov daleč. Dobri terapevti so tisti, ki so izobraženi, poleg tega pa tudi običajni razumni ljudje, ki čvrsto stojijo na zemlji. Takih pa v Sloveniji ni tako malo.





Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Oktober 2010

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

To je najboljša starostna razlika med otroki
Strokovnjaki so ugotavljali, kako manjša, srednja in večja starostna razlika med otroki vpliva na mamo, otroke oziroma v...
19
5 vzrokov za bolečino pri ovulaciji
Ne glede na to, kako zelo močna je ovulacijska bolečina, ginekologi opozarjajo, da to ni bolečina, ki bi bila normalna, ...
3
Beremo: Refleksologija za začetnike
Težave z maternico ter menstrualne in menopavzne težave lahko omilite tudi z refleksno samomasažo.
2
Hormonski motilci
Vzroki in posledice motilcev hormonskega ravnovesja – kje se nahajajo in kako se zavarovati pred njimi
2



Zanositev ob uporabi kontracepcijskih tabletk
Kontracepcijske tabletke nudijo 99.9 % zaščito pred nosečnostjo. V zelo redkih primerih se zgodi, da ženska zanosi kljub...
5 najboljših spolnih položajev za zanositev
Nekateri trdijo, da lahko s določenimi položaji pri seksu povečamo možnosti za zanositev. Preverite in poskusite, škodit...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?