/71 /11

Hčerka pesnice Neže Maurer je tudi priljubljena pisateljica, saj je izdala že vrsto knjig za otroke. Zadnja leta je navdih zanje njen sinček Matjaž, ki ji je v življenju postavil nove prioritete. Eva je svoj lik klovnese nadgradila z dobrodelno noto in razvila projekt Rdeči noski, zaradi katerega se je vrnila iskrica v oči bolnim otrokom, ki jim v bolnišnici nikakor ni prijetno. Njen sinček Matjaž uživa, ko mu mamica bere pravljice, ki jih je napisala sama.

Mia22:

Včeraj je bil res turoben dan. Razmišljala sem, kaj naj počnem s svojim malčkom, pa mi je pod roke prišla zanimiva knjiga, ki jo je napisala Eva Škofič Maurer. Res zanimiva in vsestranska ženska!

Pia3:

Res je, jaz sem jo zadnjič gledala v predstavi, v kateri nastopa kot dr. prof. Sfrčkljana. Vsestranska in polna energije je, izjemno topla in odprta oseba!

Malina10:

Jaz pa vama lahko povem, da je Eva obiskovalka našega priljubljenega portala www.ringaraja.net. Pravkar se je vključila v debato, tako da kar na dan z vprašanji!

Pia3:

Eva, za koga pišete pravljice?

EvaŠM:

Na začetku sem jih v resnici pisala zase, čeprav so namenjene otrokom. Pravljice so bile na nek način tisto, kar sem si predstavljala o sebi. Najprej so bile napisane za televizijo, šele potem sem jih prevedla v knjižni jezik. S tem sem uresničila svoje želje o pravljičnem prostoru, ki je bil v prvih pravljicah podoben ogromnim mehkim blazinam, v drugi seriji pravljičnemu podstrešju, zadnja serija pa je bila napisana zato, ker sem imela v mislih ves čas mojega Matjaža. Takrat me ni zanimalo nič drugega, ker je bilo leto dni po porodu. Prejšnjo serijo pravljic z naslovom »Mislim, da te bom kar poljubil« sem pisala, ko sem bila v šestem mesecu nosečnosti. Tu so še junaki, ki pa se jim dogajajo otroške težave. Zadnja moja knjiga je slikanica in se imenuje »Miha in miška«. Je prva iz zbirke M. Glavni junak je fantek, pisala sem o svojem sinčku, v knjigi pa mu je ime Miha, ki spoznava svet okoli sebe. Poučujejo ga večinoma živali.

Pia3:

Torej je sin tisti, ki je vir idej za pravljice?

EvaŠM:

Da. Je pa že čas, da si začnem zapisovati ideje. Naslednja stopnja, ki sledi, je ta, da bo junak mojih knjig že starejši. Pišem tudi dnevnik in si zapisujem Matjaževe domislice, vendar nisem najbolj konsistentna. Mogoče bi ga morala pisati bolj redno. Ne vem, kam me bodo popeljale te pravljice. Matjaž je zdaj v obdobju vesolja, raket, poletov, osončij, nastanka Zemlje in to traja že več kot pol leta.

Mija22:

Je sin Matjaž vaš bralec?

EvaŠM:

Ja, dve knjigi, ki sta izšli po njegovem rojstvu, ima zelo rad. To sta knjigi »Miha in miška« ter »Slončica Teja in čarobna travica«. Veliko beremo, s partnerjem sva si vlogi razdelila tako, da imamo mamin in atijev dan. Ker je mamica sita vesolja, o tem bere ati. Mami pa bere slikanice. Beremo vsak večer pred spanjem.

Mija22:

Pozna vse vaše pravljice?

EvaŠM:

Vseh mojih pravljic še ne pozna, saj jih je zelo veliko. Zbirka »Črkolada« je prva, vendar ta še ni zanj, ker je knjiga o črkah. Moja druga knjiga ima naslov »Nepridipravljice«, naslednja je »Na izlet se bom peljala« in je slikanica. Te mu še nisem pokazala, vendar ga bo zanimala zaradi slik in avtomobilov. Naslednja knjiga ima naslov »Ko boš velika«, ki je tudi še ne pozna. Najbolj pozna zadnji dve knjigi, ki sta bili napisani po njegovem rojstvu.

Malina10:

Katera izmed vlog vam je najljubša – režiserka, igralka, klovnesa, pravljičarka?

EvaŠM:

Najljubša mi je vloga klovnese in o tem mi sploh ni treba razmišljati. Vse vloge imajo skupno točko, in sicer ustvarjanje oz. vabilo v svet domišljije, v svet igranja. Kot igralka sem bila angažirana pred desetimi leti, in sicer v Celjskem gledališču, kjer sem igrala štiri leta in dobila nagrado na festivalu Zlata paličica. Po mnenju otroške žirije sem bila najboljša igralka v vlogi lisice v Mojci Pokrajculji. Kot režiserka sem se malo udejstvovala in si te vloge še želim. Vlogo režiserke deloma izživim tudi pri društvu Rdeči noski – klovni zdravniki, kjer je pogosto treba pripraviti dogodek ali točke, pravljičarka pa sem ves čas. Kot mati pogosto personificiram predmete, s katerimi se z Matjažem igrava ali učiva. Na primer umivanje zob – ščetka postane raketa, formula ena, …

Malina10:

Pozno ste se odločili za otroka. Ste imeli kaj težav z zanositvijo, s porodom?

EvaŠM:

Na srečo ne. Očitno sem imela res srečo, da sem pri ne več rosnih sedemintridesetih zelo hitro zanosila in imela popolnoma nekomplicirano nosečnost, prav tako sem rodila brez težav. Prav pa je, da se ženske zavedamo, da z leti vse težje zanosimo. Tukaj smo žal na slabšem kot moški, ki imajo fiziološko gledano otroka lahko tudi pri petdesetih in kasneje.

Mija22:

Ali Matjaž obiskuje vrtec?

EvaŠM:

Ja, Matjaž obiskuje vrtec, in sicer od tretjega leta dalje, torej od jeseni. Imela sem možnost, da sem ga dala v vrtec šele pri treh letih. Imeli smo varstvo, krasno varuško Mileno, ki jo še zdaj pogosto vprašam za nasvet. Sem privrženec tega, da gre otrok čim kasneje v vrtec, tudi zato, ker sem res imela odlično varstvo. Na srečo imam tak poklic, da sem lahko preživela veliko časa z otrokom.

Mija22:

In kako se ima v vrtcu?

EvaŠM:

Odkar je v vrtcu, imamo večjo disciplino tudi doma. Uvedel jo je kar Matjaž. Je dežuren za kosilo, kar pomeni, da pripravi mizo. Nihče ne sme pričeti jesti prej, preden Matjaž ne reče: »Želim vam dober tek!« Mislim, da se je dobro privadil, čeprav občasno še vedno reče, da ne želi v vrtec. Občasno ga poslušam in če lahko ostanem z njim doma, si narediva počitnice.

Pia3:

Kako imate urejeno popoldansko/večerno varstvo?

EvaŠM:

Moje delo je takšno, da pogosto delam popoldne in zvečer, velikokrat pa tudi čez vikend. Zato je ob popoldnevih in večerih, ko me ni doma, na vrsti Matjažev ati. Njuni popoldnevi so pogosto fantovsko obarvani. Takrat je čas za plezanje, za raziskovanje gozda v bližini našega doma, za sestavljanje železniške proge, izdelovanje rakete in za njun posebne vrste dialog. S tem imam v mislih drobna otroška izsiljevanja, s katerimi znajo očki hitreje in bolj učinkovito opraviti kot mamice. In tako je tudi prav. Z ene strani potrebuje moško energijo, ki mu daje razlog za upor, moč ter rast, z druge strani pa mamičino žensko energijo, kjer je prostor za crkljanje, objemanje, mehkobo in ljubezen.

Pia3:

Še živite na dveh koncih?

EvaŠM:

Še. Živimo v Ljubljani, vendar se nameravamo seliti na Ojstri vrh nad Železniki. Končno se bomo lotili obnove hiše, ki se nahaja tam. To je stara gorenjska hiša, podobna tistim iz pravljic, obdana s travniki in z gozdom. Obiskujejo nas gamsi, srnjaki, kanje. Za otroka je to krasen kraj. Tam se vedno lahko zateče v naravo. Tudi jaz sem odraščala v gozdovih, v naravi. Hiša je bivalna, selimo se gor in dol, vendar nam letanje sem ter tja postaja hud napor. Na Ojstrem vrhu je doma tudi Matjaževa najboljša prijateljica Tanja, kar pomeni, da ima tam tudi družbo. Tanja ima že osem let in najprej sem jo vprašala, če bi bila Matjaževa varuška. To vlogo je sprejela zelo odraslo in zdaj Matjaža tudi zelo lepo vzgaja. Neverjetno potrpežljiva je z njim. Njuno druženje je sčasoma preraslo v prijateljstvo in razlika v letih ne igra več vloge. Pri nas včasih preživi ves dan, skupaj pečemo piškote, šli smo v bazen in na smučanje in se imamo krasno.

Pia3:

Pa ne boste pogrešali mesta, glede na to, da v Ljubljani živite že vrsto let in da se tukaj marsikaj dogaja?

EvaŠM:

Tudi jaz se sprašujem o tem. Mesta sicer ne izkoriščam toliko, kot bi ga lahko. Sicer ga tudi prej nisem, ko sem bila še samska. Takrat je bilo udobno, da sem živela v stanovanju v Ljubljani. Veliko časa sem preživljala v Grosuplju, kjer sem jezdila konje. Prej sem živela v Kamniku v stari hiši, tako da o sebi ne morem govoriti kot o mestnem človeku. Ne skrbi me življenje na deželi, skrbi pa me oddaljenost od glavnega mesta, ker sem se vožnje že zaradi narave dela prenajedla.

Malina10:

Kako pa se je Matjaž imel v družbi varuške, preden je šel v vrtec?

EvaŠM:

Imel je eno leto, ko je začel hoditi k varuški, ki je imela v varstvu največ tri otroke. V resnici imamo z njo čudovito izkušnjo. Varuška ni bila samo Matjažu, ampak na nek način tudi meni. Naučila me je nekaterih stvari, ki sem se jih morala naučiti. Že prvič, ko sem prišla k njej, mi je bila všeč urejenost njenega stanovanja. Ima namreč vrt ter mizico in klopi v višini otrok. Ko je mojega sinčka prvič zagledala, se je spustila na vse štiri in se z njim igrala, hkrati pa se je pogovarjala tudi z nama. Matjaža je naučila ogromno stvari.

Malina10:

Kako je pa pri vas s kuhanjem?

EvaŠM:

Kuhati sem se naučila potem, ko sem postala mati. Prej sem kvečjemu mislila, da znam kuhati, vendar špageti, jajca in solate niso ravno hude kuharske veščine. Zdaj imam s tem čedalje manj težav. Imam kuharske knjige in tehtnico in sem pri kuhi natančna. Nisem pa strastna kuharica in verjetno tudi nikoli ne bom.

Mija22:

Ali kuhate vsak dan? Posebej za sinka ali enako za vse?

EvaŠM:

Ne kuham vsak dan, med počitnicami pa vedno. Sicer pa kuham za vse enako, za vse je ista jed. Matjaž ima najraje govejo juho z zlatimi kroglicami ali z zdrobovimi žličniki. Glavne jedi so različne. Dobro znam pripraviti bolonjsko omako, ocvrte zrezke, učim se tudi priprave rib. Vedno je zraven tudi priloga. Matjaž ima rad tudi solato, vendar v lističih, ne začinjeno, samo malo soli.

Mija22:

Kako poteka vaš tipičen dan?

EvaŠM:

Imam več modulov tipičnega dne. V glavnem pa sta dva: delovni in nedelovni dan. Delovni dan je tak, da gre Matjaž v vrtec, jaz pa delam doma ali grem v bolnišnico v imenu Rdečih noskov ali pa kam drugam na nastop. Ob pol treh grem po Matjaža, potem pa gremo domov ali kam na lepše. Po vrtcu na primer stojiva ob cesti in gledava avtomobile, ki vozijo preko železniške proge, se usedeva na vlak in peljeva – nazadnje je celo smel sedeti pri strojevodji. Gremo tudi v živalski vrt, pa redno na sprehode. Nedelovni dan pa je videti tako, da gremo recimo na tržnico ali na izlet na morje, na Bled, na Šmarno goro, na obisk k babicam, … Čudovit izlet z veliko doživetij!

Pia3: A

Ali je vaš otrok bolj športen tip ali bolj ustvarjalen?

EvaŠM:

Matjaž je zelo gibčen. Pri desetih mesecih je že tekal, ima veliko občutka za gibanje. Je tudi zelo vzdržljiv. Verjetno se bo ukvarjal s športi, ko bo večji. Všeč so mu smučarski skoki, ki jih gleda po televiziji, potem pa jih izvaja povsod, kjer smo, seveda po svoje. Kar pa se tiče ustvarjalnosti, pa lahko povem, da veliko govori. Včasih mu prisluhnem, ko se igra. Pogovarja se z igračami in me pogosto preseneti s kakšno zanimivo idejo.

Pia3:

Ali tudi potujete?

EvaŠM:

Najdlje smo bili na Unijah, na daljša potovanja pa ne hodimo. Zdaj bo počasi dovolj velik za letalo in upam, da bo kmalu premagal strah pred letenjem. Imam prijateljico v Angliji, drugo v Bruslju in nas obe vabita, da ju obiščemo. Tako da to še pride na vrsto.

Malina10:

Ali se vam zdi smiselno, da starši naučijo otroka brati, preden gre v šolo?

EvaŠM:

Če ima otrok interes, se mi zdi smiselno, sicer pa ne. Sem zelo pridna bralka, vendar nisem znala brati pred prvim razredom. Matjaža že zdaj zelo zanimajo črke in če bo pokazal interes za branje in pisanje, mu seveda ne bom branila. Ne bom pa ga silila. Ko je otrok majhen, se zelo trudi, da bo čim prej shodil. Ko zna, želi, da ga nosimo. Potem vlaga ogromne napore v to, da izgovori prvo besedo. Ko zna, rad reče, naj mami nekaj pove namesto njega. Enako je s hrano – čeprav zna sam jesti, raje vidi, da ga hranim jaz. Verjetno je podobno z branjem – najprej se želijo naučiti, ko znajo, pa to dobi drug pomen. Drug pomen v smislu, da jih razvajamo s tem, ko namesto njih počnemo stvari, ki jih že znajo.

Malina10:

Kaj pa učenje tujih jezikov?

EvaŠM:

O tem sem precej razmišljala. Tekoče govorim rusko, ker sem študirala v Moskvi in v Sankt Peterburgu, vendar ga zaenkrat ne bom učila ruščine, ker imam že naglas in ne želim, da se ga navzame, morda kakšno besedo. Videla pa sem, da če si kot otrok živel v tuji državi in si znal ta jezik zelo dobro, ga kasneje pozabiš, če ga ne prakticiraš redno. Ne vidim potrebe, da se s tem prehiteva.

Pia3:

Se kaj družite z drugimi mamicami vaše starosti ali z mlajšimi?

EvaŠM:

Da, seveda. Posebno druženje je do otrokovega prvega leta starosti, ki ga vse mamice dobro poznamo. Vsaka, ki jo srečaš z vozičkom, je kot tvoja prijateljica in si jo zapomniš. Po enem letu se to izgubi. Kot mamica sem se vključila tudi v forume na Ringaraja.net in imam z internetnim kramljanjem pri vas zelo dobre izkušnje. Ni toliko pomembna starost mamice kot starost otroka. Zdaj pa se največ družim s prijateljico in sosedo, ki ima tri otroke. Tam so njegovi najboljši prijatelji iz Ljubljane: Tina, Miha in najpomembnejša Pika. Trenutno je Matjaž pri njej v varstvu, jaz pa medtem odgovarjam vam.

Zahvaljujemo se Evi Škofič Maurer za njen čas in prijeten klepet. Vse osebe, z izjemo EvaŠM, so izmišljene.