Takole znamo uživati

/21 /11

Simona: Potrebujem nasvet. Sem na začetku nosečnosti in strah me je, da to pomeni konec kariere ...

Marjetica12: Draga Simona, ne razburjaj se, poznam kup žensk, ki jim je to uspelo. Verjetno poznaš jezikovno šolo Mint International House. Direktorica šole ima dve hčerki, hkrati pa je poslovno zelo uspešna. Tudi njen soprog sodeluje v šoli.

MojcaHK: O, zanimivo, mene omenjate.

Marjetica12: Pozdravljeni, Mojca, nisem vedela, da ste z nami. Lahko prosim pojasnite zaskrbljeni kolegici, da se da oboje.Simona: Kdaj ste postali mama?

MojcaHK: Leta 1998 (stara sem bila skoraj 34 let ) sem rodila prvo hčerko – Veroniko, štiri leta kasneje še drugo – Karolino. Ker sem najprej želela na noge postaviti šolo, so morali otroci malo počakati. Nisem hotela delati vseh zadev naenkrat in imeti otroka, za katerega bi skrbeli le dedki in babice. Njihova pomoč je bila tako ali tako potrebna in sem jim zelo hvaležna.

337A: Kako pa je bilo s porodniško? Dvomim, da ste si privoščili 12 mesecev.

MojcaHK: Drži. Nekaj mesecev sem bila sicer samo mama, potem pa se je glava kar sama preklopila tudi na šolo. Malo dodatnih aktivnosti je bilo čisto v redu, tako da mi ni bilo težko (ali pa samo včasih, malo :) ). Mogoče bi mi celo leto, posvečeno samo plenicam, hrani in vsemu temu začelo iti na živce. Res je tudi, da sem se bolj redko odpravila na sprehod kar tako. Predvsem z Veroniko sva imeli skoraj vedno konkreten cilj – obisk knjigarne s tujo literaturo, kjer sem pregledovala knjige in iskala kaj primernega za našo šolo. Voziček je bil vselej obložen s knjigami in ko je dobro shodila, sem ga kar pogrešala, ker nisem imela kam naložiti knjig. Ubogemu vozičku pa se je pod težo znanja skrivil okvir:).

Ines: Mojca, povsem vas razumem, tudi sama sem med porodniško delala za službo. Otrok te sicer izčrpa, ampak tudi delo je lahko razbremenitev od plenic in hrane :).

MojcaHK: Ko sem se po rojstvu Veronike vrnila v službo, sem učila manj in imela sem privilegij si izbrati ure tako, da sem bila po 16h prosta. Po Karolini pa sem prenehala s poučevanjem tudi zato, ker sem se takrat ukvarjala bolj z vodenjem in menedžmentom šole, ki se je razširila. Delavniki naših učiteljev so precej skregani z družinskim življenjem, ker potekajo tečaji zgodaj zjutraj in v popoldanskih ter večernih urah, ko drugi končajo z delom in gredo domov oz. na tečaj.

Ines: Kako pa je bilo s čuvanjem otrok?

MojcaHK: Prva leta sta Veroniko čuvala moja starša, obe hčerki pa smo dali v vrtec pri treh letih. Obe sta takrat imeli dobro razvit imunski sistem, tako da ni bilo težav s kakšnimi boleznimi in podobnim. Bili sta zelo zdravi, dolgo sem ju tudi dojila in če drži, da je to zdravo, potem gre del zasluge tudi temu. Pomoč staršev je bila zelo dobrodošla, za kar sem jim hvaležna. Pri Karolini smo imeli dve leti tudi varuško, predvsem zato, da sta lahko skupaj hodili v vrtec po Veroniko, da ni med zadnjimi odhajala domov

Simona: Pa imate kakšen del dneva samo zase kot družina?

MojcaHK: Kot družina smo imeli zase predvsem jutra, ko sva si z Andrejem privoščila, da deklic nisva zbujala, ampak sva počakala, da sta se zbudili sami. Malo drugače je sedaj, ko hodita v šolo. Karolina je zelo vesela in ponosna prvošolka. Ja, jutra in zajtrki so bili naši, kolikor toliko v miru – no, ko sem imela dogovorjene sestanke, je bilo to malo drugače, ampak sva se z možem dogovorila, da je on začel malo kasneje, ker sva skupaj v tem poslu.

Simona: Lepo, upam, da si bom tudi jaz lahko tako organizirala dneve. Kaj pa popoldnevi?

MojcaHK: Zahvaljujoč novi tehniki lahko marsikaj postoriš tudi od doma, po drugi strani pa človek potem nosi vse domov. Če se le da, odhajam iz pisarne okoli štirih ali petih popoldne. Tako je popoldne čas, ki ga imamo zase, zvečer, ko gredo otroci spat, pa pride delo spet na vrsto, če je potrebno.

337A: Omenili ste, da ste bili »malo starejši«, ko ste imeli Veroniko. Vas je bilo strah, kako bo šlo?

MojcaHK: Ko sem postala mama, nisem komplicirala, čeprav včasih pravijo, da starejši ko si, bolj kompliciraš in da si manj spontan. Jaz tega nisem opazila. Pri nas nikoli nismo komplicirali, nikoli nismo iz muhe delali slona, če je nekdo trikrat zakašljal, nismo leteli k zdravniku. Vse je potekalo zelo naravno. Tako kot pravijo, vse je v glavi. Čeprav nisem imela mirnih porodniških, sem ves čas dojila. Veliko smo se tudi crkljali. Vedno sem skrbela in še vedno skrbim za dobro prehrano. Kljub temu da nimamo veliko časa, imamo vsak dan na mizi vsaj en topel obrok. Tako da nista izbirčni in sta navajeni zdravo jesti.

Marjetica12: To je super. Meni med tednom kdaj pa kdaj kar zmanjka časa za kuhanje, kar pa čez vikend nadoknadim. Ni lahko imeti ustaljenega ritma pri vseh obveznostih.

MojcaHK: Drži, vendar menim, da otroci rabijo red. Ne uspe nam sicer vedno iti spat ob isti uri, določena opravila pa so vselej enaka – ena teh so tudi higienske navade. Karolina je zelo sladkosnedna, ampak zobe ima kljub temu zdrave, ker je zelo vestna glede ščetkanja zob. Spomnim se, ko smo se nekoč pozno vrnili domov in je Karolina v avtomobilu zaspala in se ni zbudila niti med oblačenjem v pižamo, ko pa sem jo položila v posteljo, se je na pol predramila in njene edine besede so bile: »Kaj pa zobe umit?« Da se ne bi čisto zdramila, smo ščetkanje tisti večer izpustili. Zdelo pa se mi je zelo zanimivo, da se je v bistvu na pol zavestna le spomnila, da si je zvečer pred spanjem treba umiti zobe. Takrat sem si rekla: »To je to – navado smo zakoreninili za vse življenje.« Ko otroci reagirajo tako podzavestno, to veliko pove.

Mlada mamica: Pozdravljene! Imam 22 let in večina mojih prijateljev še nima otrok, vseeno pa so polni nasvetov, prepričanj, ...

MojcaHK: Vzgoja je zelo zahteven projekt. Imam starejšega brata in sestro, ki imata vsak po 3 oz. 4 otroke. Dokler sama še nisem imela otrok, sem bila prav pametna in sem rada pokomentirala, da to ali ono nimajo urejeno, potem pa sem pri svojih ugotovila, da se mi dogaja isto. Včasih ni lahko določiti meje, kdaj kot starši moramo vztrajati in kdaj vendarle lahko popustimo, da otrok uveljavi svojo voljo. Kaj želimo doseči? Menim, da vsi želimo vzgojiti svoje otroke v osebe, ki bodo znale misliti s svojo glavo in ne bodo kimale vsaki avtoriteti, mar ne.

Ines: MojcaHK, kaj se vam zdi bolj zahtevno – posel ali vzgoja otrok?

MojcaHK: Vsekakor vzgoja. Če v poslu storiš napako, se iz tega nekaj naučiš in skušaš drugič ravnati pametneje. Pri otrocih pa je težje, pri njih ni popravnih izpitov. Zaenkrat se mi zdi, da sem v vlogi mame uspešna. Imava dve krasni deklici, ki sta pametni, pridni, no znata tudi nagajati, kar pa tudi spada zraven. Pri Veroniki, ki ima 10 let, opažamo začetne znake pubertete in je že kar nekaj odgovarjanja, ampak čez to fazo smo šli vsi. Mislim, da imata obe že precej dobro izdelane vrednote.

Ines: Katere vrednote jima posredujeta? Vrednote, ki so veljale pred 30–40 leti, danes pogosto niso več praktične ...

MojcaHK: Predvsem poštenje, delavnost, veselje do življenja. Po mojem mnenju tega dandanes primanjkuje. Mladina se pogosto dolgočasi, ne ve, kaj bi sama s sabo – pa je življenje vendar tako lepo, toliko ponuja. Če se le malo potrudimo, razvijemo interese, odpremo oči in smo dojemljivi za dogajanje v okolici.

Marjetica12: Ko opazujem malčke, vidim, da kljub drugačnemu učenju vedno prinesejo s seboj tisto, kar vidijo doma.

MojcaHK: Ja, največ vzgajamo z zgledom. Otrokom nekaj govoriti, delati pa povsem drugače, je neproduktivno, kajti zapomnili si bodo le tisto, kar vidijo, ne teorije, o kateri jim pripovedujemo in se je niti sami ne držimo. Seveda se ni lahko vselej obvladati in kdaj naredimo kaj narobe, ampak tudi starši smo samo ljudje, prav tako z napakami – pa saj morajo spoznati tudi to (samo ne v preveliki meri :) ).

Ines: MojcaHK, koliko pa se z otroki ukvarja soprog?

MojcaHK: Več dela je na meni, kar bi potrdil tudi on, pa ne bi bil nič užaljen. Zato pa je čas, ki ga Andrej nameni njima, zelo kakovosten. Jaz sem večkrat sicer doma, ampak mi po glavi roji tudi naša šola. On se jima popolnoma posveti. Mame običajno prebijemo več časa z otroki in smo na nek način same po sebi umevne. Pri moških pa je malo drugače. Že če se nekaj dni z njima bolj ukvarja, je slišati samo še: »Oči, oči, oči.«

Ines: Pa pomoč doma?

MojcaHK: Ženske mnogokrat mislimo, da nam mora partner brati misli. Andrej mi včasih pravi: »Jaz se tega ne spomnim, povej mi, pa bom to naredil.« Včasih tudi mislimo, da moramo vse opraviti same, ker je le tako opravljeno dobro – pa ne bi bilo nič hudega, tudi če bi bilo malo slabše. Drugače pa Andrej po potrebi tudi skuha in pomaga pri gospodinjskih opravilih. Tudi hčerki pomagata in se ob tem učita. Če ju prime, si znata odlično pospraviti predale in omare. Veronika zna tudi že skuhati nekaj preprostih jedi.

Ines: Jaz moram priznati, da kar pogosto najamem nekoga, da mi pomaga pri domačih opravilih. Ne znese mi.

MojcaHK: Včasih se odločim za pomoč doma, predvsem pri likanju, ker se mi zdi izguba časa, ki ga imam že tako premalo, predvsem pa se mi zdi med gospodinjskimi opravili najbolj dolgočasno, nekreativno in monotono.Simona: Opažam, da ženske vse kasneje in kasneje prvič rodijo. Tudi sami ste rekli, da ste malo kasneje rodili. Kje mislite, da tiči razlog? Je krivec želja po karieri?

MojcaHK: Mislim, da samo kariera človeku ne izpolni življenja. V najbolj produktivni fazi je človek morda res sam sebi zadosti, še posebno, če mu v poslovnem svetu vse teče ... A vendar to nikdar niso tako pristni in prisrčni odnosi kot iskrive otroške oči in nasmeh, ki pravi: »Mami, ti si najboljša mami!« Otroci tudi niso samo neko mašilo in garancija, da bo nekdo na stara leta za nas skrbel in nas kratkočasil. Jaz od najinih deklet nič ne pričakujem. Upam sicer, da se bom nekoč ukvarjala z njunimi otroki in da jima bom lahko nudila del tega, kar sta oz. še nudita meni in moji družini moja starša. Mislim, da je življenje brez otrok precej pusto. Nekateri so za srečo otroškega smeha sicer prikrajšani in jim ni dano imeti otrok – to mora biti precej hudo. Poznam zelo malo parov, pravzaprav samo enega, ki so se zavestno odločili, da ne bodo imeli otrok. Ženske s(m)o pri odločitvi, kdaj je pravi čas za otroke zagotovo v slabšem položaju. Moški si lahko omislijo kasneje, ko je za ženske že prepozno. Nisem povsem prepričana, da je kariera edini vzrok, zakaj ženske nimajo otrok v določenih letih. Mogoče še niso srečale pravega partnerja, leta pa hitro minevajo.

337A: Kje je zgornja meja za prvega otroka po vašem mnenju?

MojcaHK: Svetovala bi, da najprej prisluhnemo sebi. Naj se dekleta ne obremenjujejo z okolico, ki meni, da bi bil pa že čas in podobno. Mislim, da do 35. leta za prvega otroka ni prepozno. Imam pa kolegico, ki ima tri otroke in je prvega imela, ko je bila stara 38 let. Tako da so zgodbe zelo različne. Edina skrb, ki me je včasih po 30. letu prešinila, je bila, da bi morda imela težave, ko si bova zaželela otroke. Ampak tega človek ne ve in da bi imel otroke pri petindvajsetih, če si jih še ne želi, zaradi strahu, da so kasneje lahko kakšne komplikacije ... To so stvari, ki te v življenju doletijo. Sem pa o tem razmišljala.

Ines: Ja, kdaj pa kdaj se rado zakomplicira z zanositvijo. Takrat se dejansko zaveš pomena časa. Zato tudi jaz skušam čim več časa prebiti z otroki, ampak urniki in delo ..

MojcaHK: Naš čas so dopusti in vsaj en dan konec tedna. Pred božičem gremo vsaj za teden dni na smučanje, poleti pa na morje in krajše potovanje. Vikende skušamo imeti zase in za prijatelje. Zavedam se, da so to še leta, ko si dekleti želita, da sva čim več doma. In ko me sedaj kdo vpraša, če pogrešam poučevanje, je odgovor pritrdilen, ampak mi še na misel ne pride, da bi se ga zdaj lotila, ker bi šlo to na račun časa, ko smo skupaj doma. Še nekaj let in bosta punci veseli, če mame kak večer ne bo doma in takrat bom lahko uresničila svoje učiteljske ambicije.

Simona: Še druga tema. Glede na to, da poučujete jezike, me zanima, koliko jezikov govorita ali se učita Veronika in Karolina?

MojcaHK: Z možem ju nikoli nisva silila. Sta pa, glede na to, da velikokrat gremo v tujino ali pridejo na obisk drugače govoreči znanci, sami izrazili željo po učenju. Ker sta večkrat izpostavljeni situaciji, ko se cel dan govori angleško ali nemško, vidita, da se je jezika treba naučiti, ker si drugače omejen v komuniciranju. Veronika se uči angleščine in nemščine, Karolina angleščine. Predvsem pa je pomembno, če gledam iz vloge starša in po svoji strokovni plati, da se otroka ne sili v učenje tujih jezikov, lahko jih le usmerjamo in spodbujamo. Veliko je teorij o zgodnjem učenju jezikov, po nekaterih je treba začeti čim prej, druge opozarjajo, da ne prezgodaj – prepričana sem, da nobeno učenje ne škodi, in če otrok pokaže interes in željo, ga je treba podpreti. Ni pa dobro, če otrok odklanja učenje jezika, starši pa vztrajajo – če bo imel v šoli dobrega učitelja, se bo vse potrebno naučil tam.

Ines: Vendar pa v šolah kader pogosto ni primeren, tečaji pa so skoraj obvezni.

MojcaHK: Predvsem je pomemben učitelj. Jaz sem se vseh jezikov naučila v šoli, ker sem imela dobre učitelje. Pri zgodnjem učenju jezikov se mi zdi še posebej pomembno, da je učitelj, ki ga vodi, dobro usposobljen. Naši učitelji morajo vsi opraviti dodatno usposabljanje, preden začnejo poučevati otroke, kajti želimo, da bodo otroci deležni najboljšega. Zavedamo se naše odgovornosti – če je prvi stik z jezikom pozitiven, bo otroku učenje jezikov vselej v veselje. No, da ne bo zvenelo preveč kot EPP, moram počasi zaključiti. Dekleta, hvala za debato, sedaj pa moram pripravit večerjo za moje domače. Lepo se imejte!

Ines: Mojca, hvala za pogovor in veliko uspeha!

Marjetica12: Kar nekaj idej ste mi dali. Hvala. Pa dober tek!

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Oktober 2008