/11 /11

MOČ IN ODGOVORNOST

Pomembno je osvetliti psihološko moč staršev. Biološka dediščina določa otrokov spol, telesno zgradbo, nekatere nepravilnosti, videz, delno tudi njegov značaj. Otrokova osebnost, njegovo dojemanje samega sebe, sposobnost uporabljati svojo pamet in sposobnost živeti in delati z drugimi pa bodo odvisni od tega, kako bodo odrasli z njim ravnali.

V vseh odnosih med odraslimi in otroki so za kakovost interakcije odgovorni samo starši. Odgovornosti za kakovost interakcije ni mogoče prepustiti otrokom, niti je z njimi deliti. Ne zato, ker so starši starejši, ampak predvsem zato, ker otrok ne more prevzeti takšne odgovornosti. Otroci lahko sodelujejo in odločajo, kaj bo družina jedla za večerjo, ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med večerjo. Otroci lahko sodelujejo pri odločanju, kje bo družina praznovala božič, ne morejo pa biti odgovorni za to, kako se bo družina imela med božičnimi prazniki.

Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno.

Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se je pravkar zgodilo ali se dogaja, in da, če je mogoče, preprečijo, da bi se ponovilo.

Želje in potrebe

Eden najpomembnejših razlogov, zaradi katerih se morajo starši ograditi, postaviti meje in uporabiti svojo moč, je ta, da otroci sami ne vedo, kaj potrebujejo – oziroma tega ne znajo ne opredeliti ne izraziti.

Nima smisla dovoliti, da družinsko življenje upravlja otrokova želja. Če se otroku izpolni vsaka želja, je velika verjetnost, da bo izgubil najnujnejše: tesen stik z odgovornimi odraslimi ljudmi. Ni narobe vprašati družine: »Kaj želite danes za kosilo?« Narobe pa je, če se jim človek čuti dolžnega postreči natanko s tem, kar želijo, samo zato, ker je vprašal.

Pomembno je, da vsak v družini čuti, da lahko brez zadržkov pove, kaj si najbolj želi. In da je to začetek pogovora, ne pa konec.

Kadar starše vodijo otrokove želje, so otroci osamljeni in nesrečni. »Razvajenost«, kakor ji radi rečemo, pa ne pride od tega, ker otroci dobivajo preveč tega, kar želijo, ampak ker dobivajo premalo tistega, kar potrebujejo.

DRUŽBENE MEJE

Družbene meje so splošno sprejete meje, ki obkrožajo človeka; so kulturne norme. Pametno je razmisliti o družbenih mejah, za katere bi želeli, da veljajo med našimi stenami, da vidimo, ali nam resnično ustrezajo in ali jih lahko usvojimo.

To, kar včasih imenujemo 'okviri' (kar je zbirni pojem za družinske rutine, običaje, naloge in obveznosti), sodi pod družbene meje. Večina odraslih trdno verjame, da je »treba za otrokovo varnost in srečo strogo določiti meje«. Drugi so previdnejši in se sprašujejo: »Kako pomembni so ti 'okviri' za otroke?«

V nekaterih družinah postavljajo zelo stroge okvire, preprosto zato, ker veliko delajo. Druge vzdržujejo stroge okvire iz verskih prepričanj ali zato, ker verjamejo v določena vzgojna načela. V nekaterih družinah veljajo strogi okviri zato, ker starši sicer postanejo negotovi. V drugih družinah so okviri strogi, ker je družbeno okolje avtoritarno.

Ni dokaza, da bi bili nekateri okviri boljši ali naprednejši in popolnejši od drugih. Okvire sprva določajo odrasli; in če so jih sposobni spreminjati v skladu z razvojem posameznih članov družine, pravzaprav ni mej, na katere se otroci ne bi navadili, in ni okvirov, v katerih ne bi bili pripravljeni sodelovati.

Osebne meje staršev so odvisne od njihove osebnosti, značaja, rodu, vrednostnega sistema, sprememb razpoloženja itd.; so meje posameznika. Izražamo jih z osebno govorico: »hočem«, »nočem«, »tako mislim«, »tak sem«. Otroku potem ni treba dvomiti o tem, kakšna sta njegov oče in mama. To je stik.

Nekdo se je domislil otroke poimenovati »preizkuševalci meja«, kot da otrok to počne namerno, da bi videl, do kod še lahko manipulira s starši. Dejansko otroci raziskujejo meje, ker jih ne poznajo. Njihovi starši se skoraj nikoli ne izražajo z osebno govorico in otrokom zato ni jasno, pri čem so. Kadar otrok ne pozna mej svojih staršev, postane negotov, nezaščiten, bodisi popolnoma pasiven ali hiperaktiven in v vseh teh okoliščinah osamljen.

Takšni otroci torej ne raziskujejo starševskih mej, temveč pogrešajo stik s starši.

Naredite vtis

Kadar starši opazijo, da otrok to ali ono mejo nenehno prestopa, mu morajo pojasniti svoje nezadovoljstvo. O tem ni pametno razpravljati v žaru trenutka. Bolj modro je počakati na »mirnodobni čas«, ko imajo odrasli večji nadzor nad tem, kar govorijo. Npr.: 

 »Poslušaj, Nils! Iz nekega razloga še vedno brskaš po mojih stvareh in tega mi je dovolj! Tega kratko malo nočem in ne dovolim in ne razumem, zakaj še kar vztrajaš. Ali vsakič znova pozabiš ali meniš, da je neumno, ker tega ne smeš?«

»Ne vem. In zakaj pravzaprav ne smem?«

»Ker mi ni všeč – to so moje stvari in nočem, da po njih kdo brska. Razjezi me, kadar na to pozabiš, in hočem, da si to zapomniš, ne glede na to, ali se zdi tebi to neumno ali nepravično. Hočem, da moje stvari pustiš pri miru, in hočem, da skleneva premirje – in dovolj o tem!«

Brez obljub, groženj in sporazumov! Vse troje megli pogled in odvrača pozornost od besed in občutkov, ki navirajo tukaj in zdaj. Opravite na kratko. Bolje je narediti vtis, kot pa prepričati ali se sporazumeti.

Oče v tem primeru naredi močan vtis, če mu uspe govoriti kot oseba – oseba, ki zahteva spoštovanje. Bolj ko govori iz vloge vzgojitelja, manjši vtis naredi. Če je oče v tem izmišljenem primeru sebe vzel resno – če so njegove besede oprte na njegovo doživljanje – se bodo sina dotaknile in ga pretresle. Če je pomembno, mora biti resno.

Pri takšnih konfliktih ne gre le za dosego cilja – da se očetovih stvari ne dotika. Gre za to, da sin dobi poduk o tem, kako naj se znajde na šolskem igrišču, zunaj v družbi ali kot partner in oče, kadar bo moral poskrbeti, da ohrani svoje dostojanstvo, ne da bi ob tem ranil dostojanstvo drugega.

OSEBNA GOVORICA

Otroška govorica je od samega začetka osebna, vendar jo starši ponavadi zatremo že v kali.

Naša govorica ne bo sama od sebe postala osebna, če bomo »ti« zamenjali z »jaz« ali »rad bi« s »hočem«. Potrebno je več od tega. Predvsem moramo zares misliti to, kar govorimo. Starš z osebno govorico otroku pojasnjuje, zakaj postavlja meje prav tu in prav zdaj. Pojasnilo je kratko, jasno in iskreno. Ni manipulativno in nima namena prepričevati.

Nekaterih svojih osebnih mej ne moremo pojasniti niti samim sebi. So takšne, kakršne so. Morda jih otroci težje razumejo, vendar jih brez težav spoštujejo. Kajti otroci ne spoštujejo starševskih mej zato, ker so jih starši sposobni argumentirati. Spoštujejo jih iz spoštovanja do osebe, ki jih je postavila. Pomembno je povedati resnico: »Ne vem, zakaj tako menim, ampak to je moje mnenje. Tako pač želim.«

Obrazec je še posebej poučen za otroke, saj jim kaže, kako se lahko uprejo alkoholu, kriminalu, mamilom in podobnemu. Ponuja jim dober zgled, kako lahko človek sledi notranjemu glasu tudi, kadar okolica nanj pritiska, naj stori drugače, pa tudi če drugih ne more prepričati o pravilnosti ali razumnosti svojega stališča.

Lahko otroka naderete?

Odgovor je odvisen od tega, kaj razumemo pod pojmom nadirati. Vzgojna pričevanja prejšnjega stoletja so prejkone zgodba o tem, kako se je otroka sramotilo, ne pa nadiralo. Razlika je naslednja:

»Peter, ob živce me spravlja, če se igraš z mojim računalnikom, kadar me ni! Milijonkrat sem ti že povedal in vsakič znorim, ko vidim, da kljub temu spet počneš isto! Nočem, da se to SPLOH ŠE KDAJ zgodi! Stran od računalnika! Moj je, jaz odločam!«

Oče besen nadira Petra, na ves glas vpije, rdeč in zaripel, z ognjem v očeh. Peter se bo, ne glede na to, ali je star tri ali trinajst let, prestrašil, morda celo zajokal. In ne glede na to, kako se bo odzval, bosta odnos med njim in očetom še nekaj ur zaznamovala molk in distanca. Vendar to ne bo škodilo niti Petru niti njunemu razmerju. Peter je pregloboko prestopil eno od očetovih mej, zato je očetov spontani odziv dobil naravnost v obraz. Tako mora biti.

Otrok mora takšno obliko konflikta pogosto predelati v tišini in na samem. Če se Petrov molk podaljša na več kot nekaj ur, se mu oče lahko približa, vzpostavi stik (pod pogojem, da se je pomiril tudi sam) in npr. reče: »Žal mi je, ker sem se tako zelo razjezil. Ampak bil sem hudo besen! Zdaj je to mimo.« Ne prihajajte na dan z zahtevami po obljubi, da se nikoli več ne bo igral z računalnikom, niti z grožnjami o tem, kaj se bo zgodilo, če se bo kljub vsemu spet spozabil. Oboje bo samo preusmerilo Petrovo pozornost stran od tega, kar je pravkar doživel, in doživljaj oropalo izrazitosti.

Če bi Petrova mama začutila potrebo, da se vmeša s tolažbo, bi ga lahko objela in rekla: »Si se pa prestrašil, kajne? Ni lepo, kadar ljudje takole povišajo glas.« To je dovolj, da Peter dojame, da je vse drugo, razen njegove zasedbe očetovega računalnika, v redu.

* * * * *

»Zdaj pa dovolj! Pa kaj ti je, baraba mala? Kolikokrat sem ti že rekel, da se ne dotikaj mojega računalnika!? Si gluh ali neumen? Ta hip se odstrani od računalnika! Če si kaj pokvaril, bodi prepričan, da ...«

Deček bo ponižan, očetova kritika in očitki pa ga bodo do kraja zlomili. Morda se bo oče pozneje oglasil s predlogom, kakršen je npr.: »Sva zdaj spet prijatelja?« in deček bo osramočen odvrnil: »Ja.« Vendar njuno prijateljstvo ne bo več enako, tudi če se bo fant na vso moč pretvarjal, da se ni zgodilo nič.

Očetov vrednostni sistem izvira iz časa, ko so starši v resnici verjeli, da bodo otroci »takšni, kot morajo biti«, če jih bodo starši prepričali, da takšni, kakršni so, niso v redu. Če bo oče tako ravnal dovolj prepričljivo, dovolj pogosto in po možnosti podkrepljeno s klofuto, je morda lahko videti, kot da celo deluje. Otrok se ne bo več približal računalniku in bo razvil dober čut za to, kdaj se je treba bati očetovih »slabih živcev«. Potlačil bo strto samozavest in izgubljeno samospoštovanje ter na čustveni ravni ohranjal razdaljo do očeta. Oče pa zaradi tega nikoli ne bo spoznal, kaj se sploh dogaja.

Do kod segajo moje meje?

Nekatere meje, ki so nam jih postavili starši, so bile dobre in koristne za obe strani, način, kako so jih postavili, pa je bil izpolnjen z ljubeznijo in s spoštovanjem. Te lahko mirne vesti prenesemo na naslednjo generacijo. Nekatere so bile nekoč sprejemljive, danes pa so odvečne. Spet tretje so bile povsem nerazumne in so se včasih križale z našimi osebnimi mejami, jih poniževale in kršile. Pogosto se zavestno oddaljujemo od takšnih meja in si obljubljamo, da s svojimi otroki nikoli ne bomo tako ravnali. In vendar to počnemo!

Tako ravnamo bodisi zaradi neumnosti bodisi zaradi pozabe. Tako delamo, ker smo imeli starše radi in smo jim verjeli. Sodelovali smo z njimi, kadar pa je to preveč bolelo, smo sklenili, da smo zagotovo krivi sami. Ko dobimo otroka, je velika verjetnost, da bo vse potlačeno privrelo na površje. Ne nujno kot bolečina, ampak kot vzorec; in če nismo pozorni, bolečino širimo naprej, namesto da bi prevzeli odgovornost.

Ob vzorcih, ki jih podedujemo, imamo tudi take, ki jih izberemo. Pobiramo jih v okolici; na televiziji, pri učiteljih, bratih in sestrah, prijateljih in sosedih, v knjigah in na predavanjih. Oboje lahko začnemo prepoznavati, če prisluhnemo temu, čemur pravim »avtomatski starševski odzivnik«. Ta se samodejno vklopi, takoj ko otrok pride v naše slušno polje, še posebno pa postane prizadeven, kadar gremo z otrokom v mesto, na obisk, v restavracijo in podobno.

Odzivnik govori: »Ne pozabi si obrisati nog,« medtem ko se otrok že sezuva; »Reci dober dan!« ko že odpira usta. Otrok se v nekaj letih nauči vse to preslišati, kajti sporočilo je skrajno monotono: »Nikoli ti nič ne bi uspelo narediti prav, če te mi ne bi opominjali.«

Mnogi starši bi se morali redno poslušati. Zelo verjetno bi videli, da v resnici ne zagovarjajo niti polovice tistega, kar jim leti iz ust.

Ali obstajajo torej kakšne posebno dobre ali kratko malo nujne meje, ki bi jih bilo treba postaviti otroku. Če odmislimo primere, ko gre za življenje in smrt, je odgovor – ne.

Za vse je veliko bolje, da se starši trudijo »biti svoji« in tako spoznavajo same sebe, kot pa da se trudijo »ravnati pravilno«. Avtentični starši so boljši od teoretičnih staršev. Starši, ki se motijo in za napake prevzemajo odgovornost, so boljši od staršev, ki skušajo biti popolni. Otroci perfekcionistov imajo vselej občutek, da so neuspešni; in otroci, ki se tako počutijo, pogosto taki tudi zares postanejo.

Do kod segajo otrokove meje?

Niti dojenček niti majhen otrok nista sposobna zaščititi svojih mej. Okolico lahko opozorita nanje, ne moreta pa jih braniti pred teptanjem in nasiljem.

Kadar odrasli spoštujejo otrokove meje, se tudi otrok nauči spoštovati meje drugih. Kadar odrasli njegove meje kršijo, se odzove tako, da bodisi krši meje drugih ali pa se zapre vase in zateče v samodestruktivnost.

Starši se lahko že od vsega začetka urijo v spoštovanju otrokovih najbolj očitnih mej. Ko izpljune deseto žlico špinače, to pomeni: »Ne, hvala, zdaj sem sit.« V odgovor naj dobi: »Aha, nisi več lačen.« Kadar vas pokliče deset sekund po tem, ko ste ga odložili v posteljo, ves razburjen in razigran, lahko pripomnite: »Vidim, da bi se ti zdaj igral, ampak meni ne paše.« To je potrjevanje in spoštovanje otrokovih mej – ne da bi ob tem puščali vnemar sebe.

Dober primer je dojenček. Ko se približamo njegovemu obrazu in mu z nasmehom kaj rečemo, se navadno zgodi naslednje: otrokov obraz ostane pet do deset sekund popolnoma brezizrazen, potem pa nenadoma oživi in se odzove. Otrok je označil mejo: »Mama, potrebujem čas, da vzpostavim stik s tabo. Če boš premogla nekaj potrpljenja, ti bom odgovoril.«

Če mati to mejo zanemari, se odzove vzneseno in še kar sili otroku v obraz, se bo otrok vznemiril, namesto nasmeha, ki ga je želela izvabiti, pa bo deležna nezadovoljne grimase. Če bo še naprej poskušala izvabiti otrokov nasmeh z vsiljevanjem, besedičenjem in vse glasnejšo vznesenostjo, bo otrok krileč z vsemi štirimi zajokal.

Ta mati stoji pred izbiro,pred kakršno vsak dan stojijo vsi starši. Se želim naučiti ljubiti svojega otroka ali želim dobiti potrditev, da me ljubi? Ko postanemo starši, nismo vsi dovolj zreli, da bi takoj znali izbrati pravilno. Otroci s tem lahko živijo nekaj časa, če občutijo, da smo se pripravljeni učiti skupaj z njimi. Če na to nismo pripravljeni, nas ne ljubijo manj. Manj ljubijo sebe.

Knjigo Jesperja Juula »To sem jaz! Kdo si pa ti?« (Didakta, 2008) lahko naročite na www.familylab.si