Jeza je dokaz bolečine znotraj nas.

/11 /11

Zakaj je jeza tako pomembno čustvo, če pa lahko razdira odnose? Če se ob njej počutimo napadeni, nemočni, prestrašeni, razočarani? Ali pa jo kopičimo globoko v sebi in nas je strah jo izraziti? Tudi ob otrocih smo nemočni, ko začnejo uveljavljati svojo voljo in se jeziti? Obvladovanje jeze nam predstavlja izjemen izziv. Pa vendar jeza v sebi skriva mnogo več kot le izmenjavo bolečih besed.

Kaj se skriva pod jezo?

Jeza je eden izmed naših temeljnih čutenj (poleg veselja, strahu, žalosti, sramu, gnusa), ki jih vsakodnevno izražamo v odnosih do sebe, partnerja, otrok in okolice. Nenehno nas spremlja. Lahko se v njej ujamemo, jo obvladujemo ali pa se je izogibamo.

Običajno vsakršne prepire začnemo z jezo. In če ostanemo le v tem vzdušju, ne dovoljujemo in si onemogočamo priti do konstruktivnih rešitev. Če pa naredimo korak naprej in se vprašamo, kaj se skriva spodaj, pod jezo, kako se počutimo globoko v sebi, takrat ko se jezimo. Kot pri sadežih, ko iščemo mehko sredico. Takrat lahko govorimo o ranljivosti in začenjamo raziskovanje vase. Odpiramo sebe, svoje bolečine, ki so zasidrane v nas. Pa mogoče sploh nismo vedeli, da so tam. In tako lahko naredimo korak k razreševanju konflikta (ki nam ga potem ni več potrebno ponavljati). Prenehamo se vrteti v krogu, saj smo že bližje k odkritju bistva našega problema.

Ob tem razkrivanju se začnemo soočati s samim seboj. V varnem odnosu, kjer si zaupamo in vemo, da bomo slišani. Kot na primer v partnerstvu. Zato lahko na jezo gledamo kot nekaj, kar nam daje tudi moč in priložnost, da naredimo drugače. Da spremenimo odnos, odpravimo težavo in se bolje počutimo. To je skrb zase. Biti iskreni v odnosih, ki nam prinašajo več zadovoljstva in umirjenosti.

Običajno jeza odkriva tudi strah, žalost, sram ali gnus, čutenja, ki nam pomagajo razreševati boleče spomine in izkušnje iz preteklosti. In lahko nam pomagajo k večjemu razumevanju in povezanosti v odnosih. Ali pa k razumevanju obrambnih mehanizmov, s katerimi smo se enkrat opremili, sedaj pa nam niso več v prid.

Jezen sem, mami!

Pogosto so zato, da sploh postanemo pozorni na svojo jezo, zaslužni ravno naši najmlajši. Ko sami prehajajo v obdobje upora, trme in jeze, nam pomagajo, da se sami soočimo s tem. Otroke želimo naučiti, kako se izražati na primeren in celo sočuten način, da ohranijo sebe in ne škodijo drugim. In zato potrebujemo iskrene odgovore, ki jih najdemo v sebi. Da nam je lažje njih razumeti, se soočiti z njihovimi lastnimi čutenji in jim jih pomagati predelati, moramo pokukati vase.

Namesto cepetanja, metanja kock po sobi in kričanja si želimo, da bi otroci rekli: »Mami, jezen sem!« Zato se vprašajmo, ali tudi mi zmoremo do sebe nastopiti sočutno, ohraniti svoje dostojanstvo in iskreno izražati, kar čutimo. Posebno v odnosih, ki so nam pomembni.

Ne jezi se, prosim!

Ali pa se izogibamo čutenjem, ki v nas ne vzbujajo prijetne občutke? In naredimo vse, da jih ne bi vzbujali drugim? Kje se ta jeza, žalost, strah v nas zbirajo? Imamo občutek, da bomo enkrat samo izbruhnili? Ali pa se »preveč« razjezimo, ko nas otroci ne ubogajo?

Čutenja se kopičijo v našem telesu. In tudi če jih ne želimo ali ne moremo izraziti, si bodo sama poiskala »pot ven«. Najdemo jih lahko tudi v kakšnih psihosomatskih obolenjih. Zato je pomembno o njih govoriti, razmišljati in na sočuten način tudi izražati. Saj si vsak želi bivati v zadovoljstvu in sreči.