Če sitnarjenje pomeni nebogljenost, vas mogoče razjezi zato, ker ste odraščali v družini, v kateri niste mogli pokazati svoje ranljivosti. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Pa vendar dr. Becky Kennedy, klinična psihologinja in avtorica knjige Dobri v sebi, ki jo je revija Time poimenovala »milenijska šepetalka otrokom«, misli, da tako razmišljanje pogosto ne upošteva, kaj se v teh trenutkih dogaja v otroku. Verjame, da otroci sitnarijo, kadar čutijo, da so nemočni.

Dr. Kennedy pogosto uporablja naslednjo formulo: sitnarjenje = močna želja + nemoč. V trenutku, ko se otrok hoče obleči, a naleti na nemogoče ovire, ko se hoče igrati, a mu rečete, da se ne more, začne sitnariti.

Dr. Becky Kennedy, klinična psihologinja in avtorica knjige Dobri v sebi

Zakaj nas sitnarjenje tako zelo vrže s tira?

Ne gre le za cvileč otroški glas ali na videz neskončno vrsto zahtev. Če sitnarjenje pomeni nebogljenost, vas mogoče razjezi zato, ker ste odraščali v družini, v kateri niste mogli pokazati svoje ranljivosti.

Še en razlog je, zakaj otroci sitnarijo, in tudi ta je pomemben: otroci pogosto iščejo ventil za čustveno sprostitev, sitnarjenje pa je znamenje, da jim je vsega dovolj. Pogosto pomeni, da si mora otrok dati duška.

Pred kratkim je nekega sobotnega popoldneva sin dr. Kennedy sitnaril, da hoče vodo z devetimi kockami ledu, nato je potožil, da je preveč ledena, pa spet zahteval, naj mu natoči toplejše vode, toda v njej pusti led. Ko so to preživeli, si je ogledal kosilo in izjavil, da noče testenin s sirom, temveč sploh brez sira, pa z malo sira, pa z vsem sirom in nazadnje ni hotel ne testenin ne sira.

Ko je bila že pošteno jezna in je zaradi njegovih zahtev že začela izgubljati živce, je pomislila: »Počakaj malo – sin me pravzaprav prosi, naj ne odstopam od svojih mej, da lahko da duška svojim občutkom. S sitnarjenjem in nesmiselnimi zahtevami me je naravnost prosil, naj ostanem odločna in mu ponudim varno zavetje, ker se mora dodobra zjokati.«

Nehala se je truditi in je samo pripomnila: »Danes ti pa nič ni po volji, kaj? Nič ti ne ustreza. Razumem te, ljubček. Se zgodi.« Ni je pogledal in rekel: »Oh, mami, ti me tako dobro razumeš.« Ne. Vreščal je, ugovarjal in jokal. Odnesla ga je v njegovo sobo in nekaj časa sedela ob njem, dokler se ni sprostil. Vedela je: natanko to je potreboval. Za to jo je prosil.

Kanalizirajte svojo lastno sitnobo

Če vas otrokovo sitnarjenje opazno vznemirja in če ste odraščali v družini, v kateri niso prenašali ranljivosti, poskusite tole. Kar zdaj si položite roko na srce in si povejte: »Nič ni narobe, če potrebujem pomoč in čutim, da sem nemočna. Celo močni, krepki ljudje se včasih počutijo tako.«

Lahko stopite pred ogledalo in zasitnarite. Potožite, koliko elektronskih sporočil čaka na vaš odgovor, da se vam ne da čistiti po hiši, da ste izčrpani. Sliši se protislovno, toda bolj ko se boste sprijaznili s svojim sitnarjenjem, manj vam bo šlo na živce pri drugih. In ko bo vaš otrok zasitnaril in boste hoteli vzkipeti, naglas recite: »Samo trenutek. Globoko moram vdihniti.« Položite si roko na srce, recite si: »Na varnem sem. Zdržala bom,« in globoko zadihajte.

Humor

K otrokovemu sitnarjenju se najbolj prilega humor odraslega. Ko se na sitnobo odzovemo z igrivostjo ali humorjem, otroku ponudimo tisto, kar najbolj potrebuje: povezanost in upanje, ki sta značilna za lahkotne trenutke. (Vendar si zapomnite, da igrivost ni isto kot norčevanje. Z igrivostjo se lahkotno povezujemo, norčevanje pa povzroča občutek ločenosti in sramu.)

Naslednjič, ko vam otrok reče: »Prinesi mi pižamooooo!«, globoko vdihnite, opomnite se, da ste na varnem, in nato poskusite nekako takole: »O joj, prejoj, spet tole sitnarjenje …« Stopite k oknu, oglejte si okolico in nadaljujte: »Kako neki je spet prišlo k nam?« Nadaljujte s samogovorom in opazujte, kako se otrok sprošča. »No, res ne vem, kako je prišlo v hišo, ampak zdaj ga bomo odpodili. Vrgli ga bomo drugim otrokom!«

Stopite k otroku in se pretvarjajte, da »jemljete« sitnobo iz njegovega telesa in jo vržete ven skozi okno, vrata ali se jo kako drugače znebite. Nato se vrnite k otroku in ga vprašajte: »Aha, oprosti, kaj si rekel? A, pižamo bi rad?« Zdaj mu jo lahko prinesete. S tem ne odobravate sitnarjenja, temveč samo dodajate igrivost in povezanost.

Ponovite zahtevo s svojim glasom in nadaljujte delo

Mnogi starši mislijo, da morajo otroka prisiliti, naj prošnjo ponovi s krepkejšim glasom, da ne bi utrjevali sitnarjenja. S tem sicer ni nič narobe. Seveda lahko občasno prosite: »Ali me lahko še enkrat vprašaš brez cviljenja?«, pri tem pa ne bodite preveč pikolovski ali ukazovalni. Toda včasih zapademo v nepotreben boj za premoč z otrokom, če vztrajamo pri tem, naj ponovi vprašanje s »primernejšim tonom«, nato pa se malenkost nenadoma prelevi v pravo bitko. To se ne splača (nič se ne splača, če se konča tako, da se dva človeka zapleteta v boj za premoč).

Namesto da od otroka zahtevate, naj ponovi vprašanje, je po dr. Kennedyjevih izkušnjah bolj človečno in tudi učinkovitejše, če mu pokažemo zgled in nato mirno nadaljujemo s svojimi opravki. Ko otrok pravi: »Oči, rad bi imel knjigoooooo!«, mu ne recite: »Prosim, povej to z normalnim glasom,« temveč odvrnite: »Oči, ali mi lahko prineseš knjigo? Hvala lepa!« Nato zamenjajte vlogi in odgovorite: »Seveda, ljubček, ni problema.« Prinesite mu knjigo, globoko vdihnite, zaupajte otroku, da bo slišal razliko.

Spreglejte potrebo

Ko otrok sitnari, prosi za nekakšno kombinacijo večje pozornosti, povezanosti, topline, empatije in potrditve. Na sitnarjenje se lahko odzovemo na več načinov in mu potešimo potrebo.

- Odložite telefon in recite: »Odložil sem telefon, ker sem se preveč zagledal vanj, in zdi se mi, da si to opazil. Zdaj sem tu. Ob tebi sem.«

- Počepnite k otroku in mu recite: »Zdi se ti, da nekaj ni v redu. Verjamem ti. Skupaj bova ugotovila, za kaj gre.«

- Bodite sočutni do splošnih težav, ki jih prinaša otroštvo: »Vem, včasih je težko biti otrok.« Če je ustrezno, lahko nadaljujete: »Želiš si, da bi se lahko sam odločal o vsem. Razumem te.«

- Dovolite mu, da si da duška: »Daj si duška, ljubček. Tako hudo ti je. Ob tebi sem, vse je v redu.«

Če bi tudi vi radi svoje otroke pripravili na vseživljenjsko samoregulacijo, samozavest in odpornost, ne spreglejte knjižne uspešnice Dobri v sebi, ki je moder in praktičen vodnik za vzgojo čustveno zdravih otrok.