Ob izgubi nosečnosti ni besed, ki bi izbrisale bolečino. Toda iskrena bližina in razumevanje lahko pomenita veliko. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Izguba nosečnosti je izkušnja, ki jo je težko opisati z besedami. Za nekoga pomeni slovo od otroka, ki ga je že čutil pod srcem, za drugega izgubo prihodnosti, ki si jo je začel predstavljati ob pozitivnem testu nosečnosti. Nekateri starši so otroku že izbrali ime, drugi so šele začeli verjeti, da bodo postali družina. Vsaka zgodba je drugačna.

Ko izvemo, da je prijateljica, sestra, sodelavka ali nekdo od bližnjih izgubil otroka med nosečnostjo, se pogosto znajdemo v zadregi. Želimo pomagati, vendar ne vemo, kako. Bo bolje, če o izgubi spregovorimo? Naj počakamo, da oseba sama začne pogovor? Kaj če rečemo nekaj napačnega?

Resnica je, da ni popolnih besed, ki bi lahko odpravile bolečino ob izgubi. Obstajajo pa besede, ki človeku dajo občutek, da v svoji žalosti ni sam.

»Žal mi je.« Včasih sta dovolj že dve besedi.

Ko nekdo doživlja izgubo nosečnosti, od nas običajno ne potrebuje razlage, zakaj se je to zgodilo, niti zagotovila, da bo nekoč vse dobro.

Potrebuje predvsem občutek, da je njegova izguba prepoznana.

Namesto iskanja spodbudnih misli lahko preprosto rečemo:

• »Zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo.«

• »Ne znam si predstavljati, kako ti je, ampak sem tukaj zate.«

• »Če želiš govoriti o svojem otroku, te bom poslušala.«

• »Ni ti treba biti močna. Lahko si takšna, kot se trenutno počutiš.«

• »Ne vem, kaj naj rečem, vendar želim, da veš, da mislim nate.«

Takšne besede ne poskušajo popraviti situacije. Ne ponujajo rešitev in ne zmanjšujejo izgube. Sporočajo nekaj veliko pomembnejšega: Vidim tvojo bolečino in ne bom se obrnil stran.

Pomembno je tudi, da se ne bojimo besede otrok, če jo uporabljajo žalujoči starši. Če sta svojemu otroku dala ime, lahko uporabimo tudi njegovo ime. S tem priznamo, da je bil del njunega življenja, čeprav morda le kratek čas.

Ob tem pa spoštujmo tudi tiste, ki o svoji izkušnji ne želijo govoriti na tak način.

Besede, ki jih izrečemo iz dobrih namenov, a lahko še bolj zabolijo

Ob izgubi nosečnosti ljudje pogosto poskušajo ponuditi tolažbo tako, da poiščejo nekaj pozitivnega. Toda stavki, ki naj bi prinesli upanje, lahko pri žalujočih ustvarijo občutek, da njihova žalost ni upravičena.

»Saj lahko še enkrat zanosiš.«

Nova nosečnost ne more nadomestiti otroka, ki so ga starši izgubili. Poleg tega nihče ne more vedeti, ali bo ponovna zanositev mogoča in kakšna bo ta pot.

»Bolje zdaj kot pozneje.«

Izguba v zgodnji nosečnosti ni nujno manj boleča. Čustvena povezanost z otrokom ni odvisna samo od števila tednov nosečnosti.

»Vsaj veš, da lahko zanosiš.«

Takšna izjava poskuša poiskati pozitivno plat izkušnje, vendar lahko spregleda dejstvo, da je oseba pravkar izgubila nosečnost, ki si jo je želela.

»Vse se zgodi z razlogom.«

Za nekoga, ki žaluje, lahko tak stavek zveni, kot da je bila izguba potrebna ali upravičena. Tudi če sami verjamemo, da imajo težke izkušnje globlji pomen, tega prepričanja ni primerno vsiljevati drugim.

»Moraš biti močna.«

Žalujoča oseba ne potrebuje dodatne naloge. Ni ji treba skrivati solz, se hitro pobrati ali biti pogumna zaradi drugih.

»Čas zaceli vse rane.«

Čas lahko spremeni način, kako človek živi z izgubo, vendar to ne pomeni, da bo bolečina preprosto izginila.

»Saj imaš že enega otroka.«

Ljubezen do otrok, ki jih starši že imajo, ne izbriše žalosti za tistim, ki so ga izgubili.

Noben od teh stavkov ni nujno izrečen z namenom prizadeti. Pogosto izhajajo iz nemoči, zadrege ali iskrene želje, da bi človeku olajšali bolečino.

Toda pri žalovanju ni treba iskati svetle plati. Včasih je največja podpora prav to, da priznamo, kako težko je.

Ne sprašujte, kdaj bosta poskusila znova

Po izgubi nosečnosti se lahko hitro pojavijo vprašanja o prihodnosti.

»Bosta še poskusila?«

»Kdaj lahko spet zanosiš?«

»Sta že razmišljala o novem otroku?«

Za nekoga so lahko takšna vprašanja izjemno boleča. Morda še vedno okreva po telesni in čustveni izkušnji izgube. Morda ga je strah nove nosečnosti. Morda se sooča z zdravstvenimi zapleti ali pa sploh še ne ve, ali si želi ponovno poskusiti.

Odločitev o novi nosečnosti je osebna in ni nekaj, o čemer bi moral človek odgovarjati drugim.

Če želi govoriti o prihodnosti, mu prisluhnimo. Če ne, mu pustimo prostor.

Namesto »Pokliči, če kaj potrebuješ« ponudite konkretno pomoč

Ko nekdo doživlja težko obdobje, mu pogosto rečemo, naj nas pokliče, če bo karkoli potreboval.

Čeprav je takšna ponudba dobronamerna, je lahko za človeka, ki žaluje, že razmišljanje o tem, kaj potrebuje, preveč naporno. Še težje mu je lahko prositi za pomoč.

Zato je včasih bolje ponuditi nekaj konkretnega.

»Jutri kuham kosilo. Ti lahko prinesem še eno porcijo?«

»Lahko ta teden prevzamem otroke iz vrtca, če bi ti to pomagalo.«

»Če želiš, lahko namesto tebe opravim nakup.«

»Ni ti treba odgovoriti na moje sporočilo. Samo želim, da veš, da mislim nate.«

Takšne ponudbe človeku omogočijo, da pomoč sprejme ali zavrne, ne da bi moral razlagati svoje občutke.

Pomembno pa je, da pri tem spoštujemo njegove meje. Nekdo si bo želel družbe, drugi bo potreboval mir. Nekdo bo hvaležen za obisk, drugi bo raje videl, da mu kosilo pustimo pred vrati.

Pomoč je resnična pomoč takrat, ko upošteva potrebe človeka, ki jo prejema.

Ni vsakdo pripravljen govoriti. In tudi to je v redu.

Včasih mislimo, da moramo človeka spodbuditi k pogovoru, da mu bo lažje.

Toda ljudje izgubo doživljajo različno.

Nekdo bo želel vedno znova pripovedovati o nosečnosti, otroku in trenutku, ko je izvedel za izgubo. Drugi bo o tem spregovoril le z najbližjimi. Tretji bo potreboval veliko časa, preden bo sploh lahko ubesedil, kaj se mu je zgodilo.

Nekateri bodo jokali, drugi bodo delovali mirno. Nekateri se bodo hitro vrnili v vsakdanjo rutino, drugi bodo potrebovali daljši odmik.

Noben od teh odzivov sam po sebi ne pove, kako globoka je bila izguba.

Če oseba ne želi govoriti, je ni treba siliti.

Lahko ji rečemo: »Ni ti treba govoriti o tem. Če si boš kdaj želela, te bom poslušala.«

In potem to obljubo tudi držimo.

Tišina ni vedno znak, da človek ne potrebuje podpore. Včasih pomeni le, da za svojo bolečino še nima besed.

Ne pozabimo na partnerja

Ko govorimo o izgubi nosečnosti, se razumljivo pogosto osredotočamo na žensko, ki je izgubo tudi telesno doživela. Toda ob njej lahko žaluje tudi partner.

Morda je tudi sam že načrtoval prihodnost z otrokom, si predstavljal prve skupne trenutke in se veselil nove vloge.

Pogosto pa se od partnerjev pričakuje, da bodo predvsem opora in da bodo svoja čustva postavili na stran.

Tudi njih lahko vprašamo: »Kako si pa ti?«

Ob tem ne smemo predvidevati, da oba starša žalujeta enako. Eden bo morda potreboval pogovor, drugi samoto. Eden bo čustva izražal odkrito, drugi precej bolj zadržano.

Različna načina žalovanja ne pomenita nujno, da je enemu manj mar.

Podpora je pomembna tudi takrat, ko drugi že pozabijo

V prvih dneh po izgubi nosečnosti ljudje pogosto pošiljajo sporočila, izražajo sožalje in ponujajo pomoč.

Potem se življenje okolice nadaljuje.

Za starše, ki so izgubili otroka, pa lahko ostajajo dnevi, ki jih drugi sploh ne poznajo. Predvideni datum poroda. Obletnica izgube. Dan, ko bi otroka prvič držali v naročju. Prazniki, ob katerih so si predstavljali, da bo z njimi še nekdo.

Takšni dnevi so lahko posebej težki, niso pa nujno težki za vse.

Če poznamo datum, ki je bil za starše pomemben, jim lahko pošljemo kratko sporočilo:

»Danes mislim nate in na vajinega otroka.«

»Vem, da bi bil danes poseben dan. Če želiš družbo, sem tukaj.«

Morda ne bodo odgovorili. Morda bodo hvaležni, da se je nekdo spomnil. Morda pa tega dne ne želijo posebej obeleževati.

Zato je pomembno, da jim pustimo možnost izbire.

Podpora ne pomeni, da moramo ves čas govoriti o izgubi. Pomeni, da človeka ne zapustimo samo zato, ker je od dogodka minilo nekaj tednov ali mesecev.

Žalovanje nima pravil in nima roka trajanja

O izgubi nosečnosti se danes govori več kot nekoč, vendar številni starši še vedno doživljajo občutek, da bi morali svojo žalost čim prej pustiti za seboj.

Morda slišijo, da je čas za nov začetek. Da morajo gledati naprej. Da se ne smejo preveč obremenjevati.

Toda žalovanje ni naloga, ki jo lahko opravimo v določenem času.

Nekdo bo po izgubi potreboval strokovno psihološko podporo. Drugemu bo najbolj pomagalo, da se lahko pogovarja z bližnjimi. Nekdo bo želel ohraniti spomine, fotografije ali drobne predmete, povezane z nosečnostjo. Drugi tega ne bo želel.

Vsi ti načini so lahko del osebnega soočanja z izgubo.

Če pa stiska postane tako intenzivna ali dolgotrajna, da človek težko opravlja vsakodnevne dejavnosti, je pomembno vedeti, da je na voljo tudi strokovna pomoč. Pogovor s psihologom, psihoterapevtom ali drugim ustrezno usposobljenim strokovnjakom lahko ponudi varen prostor za predelovanje izkušnje.

Iskanje pomoči ne pomeni, da človek žaluje napačno ali da bi moral biti že bolje.

Najpomembnejše je, da človek ne ostane sam

Morda nikoli ne bomo našli pravih besed za nekoga, ki je izgubil otroka med nosečnostjo.

Morda bomo v pogovoru nerodni. Morda bomo za trenutek obmolknili, ker preprosto ne bomo vedeli, kaj reči.

Toda to ni nujno slabo.

Veliko bolj kot popolno izbran stavek šteje pripravljenost, da ostanemo. Da poslušamo, ne da bi popravljali. Da ponudimo pomoč, ne da bi jo vsiljevali. Da priznamo izgubo, ne da bi jo primerjali z drugimi.

In predvsem, da ne pričakujemo, da bo človek žaloval tako, kot bi žalovali mi.

Včasih največjo tolažbo prinesejo najpreprostejše besede: »Žal mi je. Tukaj sem. Ni ti treba skozi to sami.«