|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Kaj storiti, ko je otrok agresiven?

Helena Primic, 22.8.2018
Ko je otrok agresiven, samo kreganje in kaznovanje otrokove težave, ki ga je pripeljala do agresivnega vedenja, ne bo rešilo. Zato moramo vedno pogledati za otrokovo vedenje. Kako, preveri v članku!

image
Pomoč odraslih potrebuje tako žrtev kot napadalec.
/11


Ko nas dojenček zgrabi in pocuka za lase, mu nežno odrinemo rokico in mu prijazno povemo, da tega ne počnemo, ker boli.

Toda, ko nas triletnik z vso silo udari ali brcne in šestletnik iz jeze razlije vodo v kozarcu, pa veliko staršev enostavno ponori: "Pa kaj delaš?! Saj veš, da tega ne počnemo! Da tega nikoli več ne vidim!"

Zakaj takšen buren odziv pri starših in kaj se dogaja v otroku, ko je agresiven?


Ko se ne počutimo vredne

Kot je zelo lepo pojasnil danski družinski terapevt in avtor številnih vzgojnih uspešnic Jesper Juul, tako otroci kot odrasli postanemo agresivni takrat, ko se v medčloveškem odnosu ne počutimo vredne.

Seveda je otrok pogosto agresiven "zgolj" zato, ker je frustriran in ne dobi tega, kar si je zamislil in zaželel. Toda, če opažamo, da ima otrok vse večje težave z agresivnostjo, moramo otrokovo agresivno vedenje sprejeti kot povabilo oz. naslednje sporočilo: "Hej, vi v odraslem svetu, ne počutim se ok, vendar ne vem, kako naj to drugače izrazim. V resnici ne vem, kaj mi manjka, zato rabim vašo pomoč."

 

Poglejmo za agresivno vedenje

Ko je torej otrok agresiven, samo kreganje in kaznovanje otrokove težave, ki ga je pripeljala do agresivnega vedenja, ne bo rešilo. Zato moramo vedno pogledati za otrokovo vedenje. Na primer: "Vidim, da si zelo jezen. Toda jaz ne dovolim, da me tepeš. Me pa zanima, zakaj si tako zelo jezen?" Otroku tako pomagamo se zazreti vase in ozavestiti lastne občutke, ki se skrivajo za agresivnim vedenjem.

Pogosto otroci odgovorijo samo z ne vem, toda vaše zanimanje za njihovo počutje zagotovo ne more zgrešiti. S tem, ko otroku pokažemo svoje meje in jim povemo, da takšnega odnosa ne dovolimo, vendar hkrati pokažemo, da nam ni vseeno, kaj čutijo, otroka učimo razlikovanja med "jaz kot oseba in moji občutki" ter "moje vedenje". Tako vse lažje sprejmejo kritiko in si kljub napakam gradijo trdno samospoštovanje, saj vedo, da četudi so nekaj naredili narobe, so kot osebe z vsemi svojimi občutki (tudi tistimi "negativnimi") še vedno ok. S čimer ima veliko odraslih še vedno veliko težav, saj še vedno zamenjujejo svoje vedenje s svojimi občutki in osebnostjo ter si tako nikakor ne morejo oprostiti določenih dejanj ali imajo občutek, da se morajo nenehno dokazovati.  

 

Zares mu pomagajmo

Sodobni starši se na srečo vse bolj zavedamo, da je otrokovo vedenje le izraz njegovih občutkov in se vse bolj trudimo pogledati za agresivno vedenje. "Toda, ali naj sedaj otroku kar pustimo, da nas tepe in ščipa sestro?

Ko je otrok agresiven, seveda ne bomo stali križem rok, še posebej, če počne navarne reči. V takšnih primerih lahko otroka tudi fizično odstranimo, da zavarujemo tako druge kot njega. Seveda mu lahko tudi povemo, da tega ne maramo, ne dovolimo, ne toleriramo. Toda pri tem ne smemo pozabiti tudi na otrokova čustva oz. biti zares pravi starši, ki nas zanima, kaj otrok čuti in kaj ga je pripeljalo do tega, da je postal tako nemočen, da je agresivno izbruhnil.

Če je otrok preveč jezen, da bi se lahko pogovarjal, pogovor seveda prihranimo za kasneje, ko bo umirjen. V pogovoru otroku zares prisluhnimo in se poskušamo vživeti v njegovo perspektivo, zato ga nikar takoj na napadite, kako se je včeraj grdo vedel do sestre. Poskušajte začutiti njegove občutke, hkrati pa mu svetujte, kaj vi storite, ko vas recimo prevzame tako močna jeza. Tako boste otroku veliko bolj pomagali, kot če mu boste takšno agresivno vedenje le prepovedovali in ga zanj kaznovali.

Otrok v resnici razumsko zelo dobro ve, kaj je doma, v vrtcu in recimo pri babici zaželjeno in dovoljeno ter kaj ne. Toda, včasih mu čustveno enostavno ne uspe temu slediti, zato potrebuje pomoč odraslih.

 

Pri teh letih bi pa to že lahko vedel!

Starši z ničelno toleranco do otrokovega agresivnega vedenja so pogosto prepričani, da bi otrok "pri teh letih" (recimo pri petih, sploh pa, ko je starejši od osem let) pa že moral vedeti, da tega ne počnemo oziroma, da to ni sprejemljivo vedenje. Tudi ti starši razumejo, da ima otrok za takšno vedenje nek svoj razlog, toda kar se ne dela, se pač ne dela. In pika. "Če mu sedaj tega ne bomo jasno prepovedali, se bo razvil v nasilneža!", so pogosti strahovi odraslih, ki ob otrokovem agresivnem vedenju znajo le prepovedovati in kaznovati.

Starši žal vse prepogosto pozabljamo, da so otrokovi možgani še zelo nerazviti in da v resnici otrok potrebuje 18 let (!), da se nauči na socialno sprejemljiv način izražati tako pozitivne kot negativne občutke. Če smo odrasli iskreni, veliko odraslih tega nikoli povsem ne obvlada, mi pa pričakujemo, da bo to odlično obvladal že recimo štiriletnik. In se potem čudimo, kako je lahko tako agresiven in slabo vzgojen, da iz frustracije udari, uščipne ali brcne.  

 

Postavimo LASTNE meje!

Pogost nasvet ali tiha kritika okolice, ki se zgraža nad agresivnim vedenjem otroka, je, da je otroku treba postaviti le bolj ostre meje in mu pokazati, da pač ne more početi vsega, kar mu pade na pamet. Tako starši, ki se počutijo vse bolj v stiski, zares postanejo vse bolj strogi, rigidni in kaznovalni, kar v otroku sproži le še bolj agresivno vedenje ali pa ga zlomi.

Otrok je namreč v še večji stiski kot je bil prej, ko nam je z agresivnim vedenjem poskušal nekaj sporočiti. In zato postane še bolj nemogoč, saj starši niso slišali njegovega klica na pomoč.

Če že govorimo o postavljanju meja, je pri agresivnem otroku pomembno predvsem to, da mu jasno pokažemo lastne meje: "Ne, tega pa ne dovolim!" ali "Ne, ne bom se tepel s tabo!" ali "Hočem, da takoj prenehaš, ker tega doma ne pustim." Da smo torej čim bolj osebni in avtentični ter otroku jasno pokažemo, kaj je za nas ok in kaj ne, kaj mi hočemo in kaj ne, kaj toleriramo in kaj ne. 

 

Smo empatični do agresivnega otroka?

Ko je otrok agresiven, se starši pogosto sprašujemo, ali ima otroka morda premalo razvito empatijo, da se mu tisti na drugi strani (pa naj bo to otrok ali odrasel) nič ne zasmili, ko je do njega agresiven. Zato ga poskušamo s pogovorom spodbuditi, da bi se poskušal vživeti v drugega ("Kaj misliš, kako se je počutila tista punčka, ko si jo udaril z avtomobilčkom?"), kar je seveda super način učenja empatije.

Toda pri tem ne smemo pozabiti, da tudi ko gre za empatijo, največ šteje starševski vzgled - da smo tudi mi dovolj empatični do svojega agresivnega otroka. Pa čeprav nas je včasih sram, da je to naš otrok in bi ga najraje kar zamenjali za "bolj mirnega" ali "normalnega" otroka. Ja, tudi takšne misli se pletejo po glavah čisto "normalnih" staršev, ki se zaradi otrokovega agrasivnega vedenja počutijo vse bolj stisnjene v kot. Tudi zaradi pritiskov okolice, ki je do agresivnih otrok večinoma popolnoma neempatična, še posebej, ko gre za deklice.

Zato se ne ozirajte na druge in vsakič, ko je otrok agresiven v javnosti, najprej preprečite morebitne poškodbe (drugih ali otroka), nato globoko vdihnite in preverite, kaj zares čutite. Nato otroku povejte, kaj vi osebno menite o njegovem vedenju in mu zares pomagajte - ne tako, da ga kregate in kaznujete, temveč da mu v agresivnem napadu pomagate prebresti težke občutke, ko se umiri, pa mu pokažete, da vas zanima, kaj ga je pripeljalo do takšnega vedenja in mu pomagate poiskati boljši način izražanja agresivnih občutkov.

Otrok se bo tako naučil razlikovati med agresivnimi občutki in agresivnim vedenjem ter vaše neodobravanje njegovega agresivnega vedenja slišal takole: "Ok, to, kar sem zdaj storil ni bilo ok. Toda nič ni narobe s tem, kar čutim, in jaz sem še vedno ok." 

BLOG: Ko ti gredo otroci vse bolj na živce...
Ne morem več, je kričalo vse v meni. Nimam vam več kaj dati, je odzvanjalo v meni. Pa sem se še kar gnala. Nisem hotela ...
70
Neplodnost – žgoč pečat zanikanega staršev...
Življenje nas ne opredeljuje kot ženske, ker nam je namenilo izkušanje materinstva ali ne. Življenje prav tako ne podelj...
9
Kaj storiti, ko otrok besni in trmari?
Ko se zgodi, da se malček v trgovini razjezi, ker mu ne želimo kupiti vseh sladkarij, ki si jih je izbral in ostali naku...
7
BLOG: Babičina pametovanja
Vse te besede so kar letele iz mojih ust, kot bi bila plačana, da veliko govorim. Pravzaprav je za babice baje značilno,...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kaj storiti, ko otrok besni in trmari?
Ko se zgodi, da se malček v trgovini razjezi, ker mu ne želimo kupiti vseh sladkarij, ki si jih je izbral in ostali naku...
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...




kupovanje daril
Lelly28 RR

ali ste že začeli z nakupovanjem daril za decemberske praznike?