Ko pri otroku ali mladostniku opazimo izrazite spremembe v vedenju, počutju ali vsakodnevnem delovanju, je pomembno, da jih ne spregledamo, ampak pristopimo, vprašamo in po potrebi poiščemo pomoč. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vsako slabo razpoloženje najstnika še ne pomeni, da je z njim nekaj narobe. Odraščanje prinaša nihanja razpoloženja, prepire, zapiranje v sobo in dneve, ko otrok preprosto noče govoriti.

Toda včasih se za spremembami skriva resnejša stiska.

Starši otroka poznamo najbolje, zato smo pogosto med prvimi, ki lahko opazimo, da se je nekaj spremenilo. Morda se otrok nenadoma umika prijateljem. Neha ga veseliti nekaj, kar je imel še pred kratkim rad. Slabše spi. Postane izrazito razdražljiv. Popusti v šoli. Ali pa začne govoriti, da nič nima smisla.

Takšnih sprememb ni treba takoj razlagati kot znak najhujšega. Prav tako pa jih ne smemo spregledati.

Ko otrok postane drugačen, kot smo ga vajeni

Stiska nima samo enega obraza. Pri enem otroku se lahko pokaže kot žalost in umikanje, pri drugem kot jeza, prepirljivost ali težave v šoli.

Program MIRA Nacionalnega inštituta za javno zdravje med opozorilnimi znaki pri mladostnikih med drugim navaja daljše obdobje negativnega čustvovanja, stalno zaskrbljenost, težave s koncentracijo in spominom, učne težave, spremembe spanja in prehranjevanja, izgubo zanimanja za prostočasne dejavnosti, izrazito osamljenost, razdražljivost in izoliranost od vrstnikov.

Posebno resno moramo vzeti samopoškodovalno vedenje in samomorilne misli.

Pomembna je predvsem sprememba glede na otrokovo običajno vedenje. Če je bil otrok vedno bolj tih in zadržan, to samo po sebi še ni alarm. Če pa se družaben otrok nenadoma popolnoma umakne, preneha hoditi na treninge, izgubi stik s prijatelji in več tednov deluje brezvoljno, je to drugače.

Pozorni bodimo tudi na izjave, kot so:

»Nič več nima smisla.«

»Vsem bi bilo bolje brez mene.«

»Saj je vseeno.«

»Želim si, da me ne bi bilo.«

»Ne zmorem več.«

NIJZ med opozorilnimi znaki samomorilne ogroženosti navaja govorjenje ali pisanje o smrti in samomoru, izražanje brezupa, nemoči in občutka brezizhodnosti, poslavljanje, tvegano ali samopoškodovalno vedenje ter druge nenadne in nepojasnjene spremembe vedenja.

Kako sploh začeti tak pogovor?

Verjetno ni starša, ki bi mu bilo ob takšnem pogovoru prijetno. Pogosto nas je strah, da bomo rekli kaj narobe, da se bo otrok še bolj zaprl ali da bomo iz nečesa majhnega naredili veliko težavo.

Toda za začetek niso potrebne popolne besede.

Lahko začnemo zelo preprosto:

»Zadnje čase opažam, da nisi tak kot običajno. Skrbi me zate.«

»Vidim, da ti je težko. Bi mi povedal, kaj se dogaja?«

»Ni ti treba vsega rešiti sam. Tukaj sem.«

Pomembneje od popolnega vprašanja je, kaj naredimo po njem: poslušamo.

Otroka ne prepričujemo takoj, da »ni tako hudo«, ne primerjamo njegove stiske s težavami drugih in ga ne zasujemo z rešitvami. Nekaj, kar se odraslemu morda zdi rešljivo, lahko mladostnik v tistem trenutku doživlja kot popolnoma brezizhoden položaj.

Ga smemo neposredno vprašati o samomoru?

Da.

To je eno najpomembnejših sporočil za starše.

Če nas skrbi, da otrok razmišlja o samomoru, ga lahko – in je smiselno – o tem vprašati neposredno.

Na primer:

»Ali kdaj razmišljaš, da ne bi več želel živeti?«

»Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?«

»Ali razmišljaš o samomoru?«

Med ljudmi še vedno obstaja strah, da bomo z neposrednim vprašanjem otroku »dali idejo«. Strokovne smernice NIJZ poudarjajo, da to ne drži. Pogovor o samomorilnih mislih ne poveča verjetnosti samomorilnega vedenja. Nasprotno – človeku v stiski lahko omogoči, da končno pove, kaj doživlja, in začuti, da ga je nekdo pripravljen poslušati.

Izogibajmo pa se vprašanjem, ki že vsebujejo pričakovani odgovor, na primer: »Saj ne bi naredil česa neumnega, kajne?« Takšna vprašanja lahko otroku sporočajo, da odgovora, ki nas bo prestrašil, pravzaprav ne želimo slišati.

Kaj če otrok reče: »Ja, razmišljam o tem«?

Tak odgovor lahko starša prestraši. Toda prav v tem trenutku je pomembno, da poskušamo ostati mirni.

Otroka poslušajmo brez obsojanja. Njegovih občutkov ne zmanjšujmo z besedami »saj bo minilo«, »imaš vse, kar potrebuješ« ali »drugi imajo še hujše težave«.

In predvsem: samomorilnih misli ne obravnavajmo kot skrivnosti, ki jo moramo za vsako ceno obdržati zase.

Vsako razmišljanje o samomoru je treba vzeti resno. Če ocenimo, da je otrok neposredno ogrožen, potrebuje takojšnjo strokovno pomoč. V nujnem primeru pokličemo 112 oziroma poiščemo urgentno zdravstveno ali psihiatrično pomoč.

Ni treba čakati, da postane zelo hudo

Strokovno pomoč lahko poiščemo veliko prej.

Prvi korak je lahko otrokov izbrani zdravnik oziroma pediater. V Sloveniji deluje tudi mreža centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Otrok ali mladostnik se lahko obrne na šolsko svetovalno službo ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupa.

Včasih pa je otroku lažje govoriti z nekom, ki ga ne pozna.

TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111
Brezplačen je in po aktualnih podatkih Programa MIRA deluje vsak dan med 12. in 20. uro.

Na voljo je tudi mladinska spletna svetovalnica To sem jaz, odrasli in mladostniki pa lahko informacije o različnih oblikah pomoči poiščejo tudi v mreži virov pomoči Programa MIRA.

Ob zelo hudi stiski so na voljo tudi:

Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro.

Samarijan in Sopotnik: 116 123 – brezplačno, 24 ur na dan.

112 – kadar je življenje neposredno ogroženo.

Slovenija še vedno nad evropskim povprečjem

Samomor ostaja pomemben javnozdravstveni problem tudi v Sloveniji. Dolgoročno se je umrljivost zaradi samomora pri nas zmanjšala, vendar je stopnja še vedno nad evropskim povprečjem.

Po zadnjih trenutno javno objavljenih podatkih NIJZ je leta 2024 v Sloveniji zaradi samomora umrlo 363 ljudi – 275 moških in 88 žensk. Samomorilni količnik je znašal 17,09 smrti na 100.000 prebivalcev. V desetletnem obdobju 2015–2024 je sicer opazen trend upadanja.

Pri podatkih o otrocih je potrebna posebna previdnost. NIJZ je za leto 2024 opozoril, da je bil količnik v starostni skupini od 10 do 14 let višji od desetletnega povprečja, vendar je bilo absolutno število primerov manjše od pet. Pri tako majhnih številkah lahko že posamezni primer močno spremeni letni količnik, zato NIJZ opozarja, da iz podatka ne smemo sklepati na trend naraščanja. Dolgoročni podatki za to starostno skupino namreč kažejo upadanje oziroma stagnacijo.

Pogovor lahko začne odrasli

Letošnji svetovni dan preprečevanja samomora, 10. september, poteka pod geslom »Spreminjajmo razumevanje samomora«. Gre za zadnje leto triletne mednarodne kampanje 2024–2026, katere bistvo je premik od molka in stigme k odprtosti, razumevanju in podpori.

Pri otrocih in mladostnikih to sporočilo postane zelo konkretno.

Ni treba čakati, da otrok sam pride do nas in reče: »Potrebujem pomoč.«

Včasih mora pogovor začeti odrasli.

Z vprašanjem: »Kako si?«

In če čutimo, da je potrebno, tudi z veliko težjim: »Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?«

Morda ne bomo znali rešiti njegove stiske. Tega od staršev nihče ne pričakuje. Lahko pa naredimo prvi pomemben korak: opazimo, vprašamo, poslušamo in poiščemo pomoč.