/11 /11

Nekateri se odločijo, da bodo hitro zrasli. Za svoje »orodje« rasti si izberejo spanec. Spet drugi se odločijo drugače. Vztrajno ter radovedno zrejo v svet že nekaj tednov po rojstvu. So takšni, ki jokajo več in so takšni, za katere je jok nekaj neobičajnega. Med te sodi tudi Gaj.

Ko je bil Gaj še dojenček sem se včasih spraševala ali sploh zna jokati. No, strah je bil popolnoma odveč. Le zakaj bi jokal, če je imel vse kar je potreboval. Bil je izredno zadovoljen in resnično »hvaležen« otrok. Solzice so tekle le izjemoma, kadar – glede na njegova merila – hrana do njega ni prišla pravočasno. Pa tudi takrat nas je najprej na svoj način opozoril, da se bliža čas za njegovo papico. V primerih rahle zamude, se je znal zelo na glas razjeziti. Spomnim se, ko sva se z njegovim očkom prisrčno nasmejala, ko sva slišala: »Gaaaaajjjjj!« Ja, prav ste prebrali. Najin, takrat komaj dvomesečni otroček, se je znal poklicati po imenu. J Seveda, to dejansko ni bila prava beseda, temveč le uvod v jok – znak za lakoto.

Danes ima kot malček spet svoje načine opozarjanja na lakoto. Pravzaprav zna to že povedati: »Papa,« me opozori, če malica še ni pripravljena. Včasih pa se le prijazno suka okoli mene in se začne oklepati moje noge. Ko ga vprašam, če je lačen začne dvigovati rokice. Dvignem ga v naročje in že hitim pripraviti papico za malega papavčka.

Prehranjevalne navade dojenčka so seveda drugačne od malčka. Gaj pa je iz časov, ko je bil še dojenček vendarle nekaj ohranil. Nočno hranjenje, v smislu stekleničke mlekca sredi noči, je še vedno obvezno. Sedaj razumem, ko so mi v nosečnosti številne mamice priporočale, naj se dobro naspim preden se otrok rodi. Od Gajevega rojstva do danes se spomnim le nekaj noči, ki jih je v celoti prespal. Vstajanje najmanj enkrat na noč je postalo stalnica. To pa je včasih precej naporno. Še posebej med tednom, ko se je potrebno odpraviti v službo, časa za počitek pa zmanjka.

Sladko nočno poživilo

Ura teče, nič ne reče in že mine četrt ure preden postorim vse potrebno, da se spanček lahko nadaljuje. Segrejem mleko, zamenjam polno pleničko, spijem kozarec vode ... V nočeh, ko je vstajanje pogostejše pa nikakor ne zmorem brez neizogibnega poživila, čokolade. Trudim se, da je sladke zaloge v predalu vedno dovoljo. Sicer nisem pretirana ljubiteljica čokolade – bolj se prištevam med obsedence s čipsom –, kljub temu pa si ne predstavljam neprespanih noči z vsaj dvema koščkoma čokolade.

Drugačen pogled na nočno vstajanje

Pred dobrima dvema mesecema se je zgodilo nekaj, kar mi še danes pričara nasmeh na usta. Revolucija, ki je spremenila pomen nočnega prebujanja.

Bila je ena tistih utrujenih noči, ko sem spala kot »ubita dokler me ni iz trdega sna prebudil nežen Gajev glasek: »Mami, mami, mami …, « se je poigraval z besedo tako velikega pomena. Ko sem odprla oči in pogledala proti njemu, sem se mi je sladko nasmehnil in najraje bi se kar stopila. Občutek, ki se ga ne da opisati z besedami. Toplina v srcu, sreča … težko najdem pravi izraz za tako močna čustva, ki so me tisto noč prevzela in spremenila pomen nočnega vstajanja.

Od tiste noči dalje pa se je spremenilo še nekaj. Mali zaspanček se je naučil povedati kaj potrebuje. V primeru moje malenkost počasnejše zaspane reakcije, me prijazno opozori: »Dudi, ni,« reče, kadar ponoči ne najde svoje »uspavanke«. Njegov pogled mi poleg jasnega sporočila govoril še: »Oprosti mamica, ker te budim, ampak moja dudika se je nekam skrila.« Le kako naj se sploh še pritožujem nad nočnim vstajanjem, če je pa zna biti tako prisrčno.