Seveda otrok lahko živi tudi v sivi, bež ali beli sobi. A ali je to res bogata, spodbudna in vesela izkušnja? (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Če obstaja čas v življenju, ko so barve pomembnejše kot kadar koli prej, je to otroštvo. In če obstaja prostor, kjer bi morale barve igrati glavno vlogo, je to soba, v kateri otrok preživi svoje prve mesece in leta življenja.

Vsi poznamo tisti prizor: brskamo po Instagramu in naletimo na »popolno« otroško sobico v sivih, bež in belih tonih, z nekaj lesenimi dodatki. Vse je mirno, nevtralno, minimalistično – kot razstavni salon skandinavske blagovne znamke, ne pa prostor, kjer otrok raziskuje svet. Videti je fotogenično, a otroci ne potrebujejo showrooma, temveč prostor, ki jih spodbuja, navdihuje in razveseljuje.

Barve so hrana za možgane

Barve niso le »lepe«, ampak tudi koristne. Dojenčki se šele učijo gledati – njihovi možgani so kot goba, ki se razvija s pomočjo dražljajev. Kontrasti, vzorci in žive barve niso le estetski dodatek, ampak gorivo za živčne povezave. Pisane stene z oblački ali igriva preproga z raznobarvnimi krogi so pravzaprav mini laboratorij, kjer otrok vadi osredotočenost, prepoznavanje oblik in razlikovanje odtenkov.

Temu je treba dodati še materiale, strukture in teksture – mehko, grobo, gladko, sijoče … in nenadoma soba ni več le »prostor za spanje«, temveč igralnica za vsa čutila. Otrok, ki odrašča med kontrasti in raznolikostjo, razvija domišljijo, pozornost in – kar je enako pomembno – občutek veselja.

Kaj ponujajo sivi interierji?

Nevtralne sobe na fotografijah delujejo »zen«. Toda za otroka so takšni prostori podobni, kot da bi mu v roke dali enciklopedijo v latinščini in pričakovali, da se bo zabaval. Seveda lahko živi v takem prostoru, a ali bo to izkušnja, ki ga bo bogatila, spodbujala in razveseljevala? Težko.

Siva soba z naravnim lesom zadovolji odraslo potrebo po trendu, minimalizmu in »instagram« videzu, a ne nagovarja otroka. V njej ni vizualnih sidrišč, presenečenj ali radosti. Otrok, ki mu barve odvzamemo, ne bo zato nesrečen, a prikrajšamo ga za priložnost, da bi soba postala njegov prvi poligon za raziskovanje sveta.

Ravnotežje je ključno

Nihče ne trdi, da mora soba spominjati na lunapark, poln neonskih barv. Ključ je v ravnotežju.

Če imate radi umirjene bež stene – v redu. A dodajte barvo z detajli: z živahnimi slikami, blazinami, policami ali zavesami. Če so tla in pohištvo nevtralni, naj bodo igrače, knjige in tkanine eksplozija barv. In ne bojte se kontrastov – prav ti pritegnejo otrokovo pozornost.

Otroška soba ni oder za odrasle, temveč laboratorij za otroke. Barve, kontrasti in teksture niso modna muha, temveč hrana za male oči in možgane.

Naj barve vstopijo skozi odprta vrata

Preden nas zapelje še ena popolna fotografija sobe v odtenkih bež, se spomnimo: otroci so bitja, polna energije, radovednosti in veselja. Njihov prostor bi moral to odražati – biti kraj, kjer vsak dan odkrijejo nekaj novega, ne pa katalog skandinavskega minimalizma.

Z drugimi besedami: pustimo, da barve vstopijo na široko odprta vrata. Otrok, katerega soba pripoveduje zgodbo v rdeči, modri, zeleni in rumeni barvi, se bo hitreje in z več veselja podal v zgodbo življenja.

Opomba: Besedilo se nanaša na sobe za otroke z običajnim nevrološkim razvojem. Če ima otrok razvojne posebnosti, je najbolje, da se starši posvetujejo z zdravnikom ali terapevtom o tem, kaj bi mu najbolj ustrezalo.

Vir: Mirela Blažanović/Mirela Blažanović interijeri