Dragih igrač otrok ne potrebuje!

/11 /11

Če dobro pomislite, če se poskušate spomniti svoje najljubše igrače iz otroštva, kakšna je ta bila? Ne tiste, ki je bila najdražja, ki ste jo morali tako skrbno paziti, da je ne bi pokvarili, ampak tiste, ki vam je ostala v najlepšem spominu?

Spominjam se lesu, gline in zemlje.

Stara mama je imela prijateljico in vedno sem komaj čakala, da sva se odpravili k njej. Moja stara mama in teta Marjanca sta se ob kavi pogovarjali, jaz pa sem se igrala. Teta Marjanca je imela peč na drva in iz bližnje »mizarnice« so ji vozili odpadni material za podkuriti. To so bile lesene deske, kocke, valji raznih oblik. Bile so lepo pooblane in dišeče. Kako je zadišalo po lesu, po gozdu, ko je teta stresla tiste lesene kocke predme! Ure in ure sem jih držala v roki in sestavljala.

Spominjam se tudi gline.

Mnogo, mnogo let nazaj, ko sem bila otrok, se je v naši vasi gradilo. Izkop za hišo, cesto, telefonski priključek … in otroci smo v takšnih izkopih vedno nabirali glino. Lahko smo jo oblikovali, iz nje gradili. Spominjam se, kako prijetno je dišala in kako je tisti vonj prav mikal, da bi jo dali v usta. Tisti, najbolj korajžni so to tudi naredili. In spominjam se, kako je prijalo gnesti to glino, potopiti prste vanjo.

Tudi zemlje se spominjam.

Ni bilo lepšega, kakor delati blato. To je bila prav posebna igra. Ki pa je niso najbolj odobravali naši starši, saj smo se domov vedno vračali umazani. A nasmejani, rdečih lic in nikoli bolni …

Danes so otroške sobe in igralnice polne igrač. Tako polne so, da včasih težko najdeš otroka v njej! Danes lahko otroku kupiš vse, kar si zaželi. Kupiš mu najdražjo igračo, čakaš, da boš videl tisti žar v njegovih očeh – in res je tu. Ko drago igračo odvije, jo položi poleg sebe in se igra z embalažo.

Danes ne potrebuje lesenih odpadnih kock, kupimo mu lahko pregrešno drage kocke iz katerih ustvarja in razvija svojo domišljijo. Te kocke so tako drage, da trikrat obrneš škatlo, da bi našel še kupon za brezplačno družinsko kosilo, a ga ni …

Če je pri hiši več otrok, je tudi igrač več. In tudi pri nasje bila igralnica tako nabito polna, da otroci niso več vedeli, kje je kje in s čim bi se igrali. Zanimivo je bilo, ko smo več kot pol igrač pospravili. Takrat so se spet zamotili, igrali in ustvarjali.

S čim se danes vaši otroci najraje igrajo?

Naša hči je oboževala lesene barvice. Vedno, kadar smo se kam odpravili, smo s sabo vzeli barvice in papir. Še čisto majhna je občudovala te lesene barvice in se zamotila vedno znova in znova.

Tudi kamenčki imajo svoj čar. Le zakaj, menite, se otroci tako radi igrajo z njimi, tako radi slikajo po njih? Ker jih gremo nabirati v naravo, k reki. Zato. Ker je kamenček povezava med njimi in naravo. Ker je povezava med njimi in vami – druženjem.

Ko se ozrem po sobi 16-letnika, nikjer ni ne duha ne sluha o pregrešno dragih kockah. Te je že davno pospravil in oddal. Ni ne duha ne sluha o najdražjem avtu na daljinsko vodenje. Tega je že davno razstavil in vrgel v smeti ali pa njegove dele porabil za kaj drugega.

Na polici je plišasti hrček. Tega je dobil, ko se je njegov oče vrnil iz dolge službene poti. Tako se je razveselil, takrat štiriletni otrok igračke, ki mu je domov pripeljala očeta, da jo čuva še danes. Nanjo ga veže prav poseben spomin. Zraven je avtomobilček. Mali avtomobilček, ki ga je izbral na družinskem izletu, ko smo po celodnevnih dogodivščinah zavili še v trgovino, kjer si je vsak izbral en majhen spominček na lepo preživeti dan.

Tudi avto, ki sta ga z očetom naredila sama je na polici. Iz lesa je in pobarvan z najrazličnejšimi barvami. In plišasti slonček, ki ga je spremljal od dne, ko se je rodil.

Če kaj, potem sem od svojih otrok naučila to, da je pomemben stik med otroci, starši in naravo. In od tu izhajajo najlepši spomini …