/11 /11

Medtem ko nekateri otroci odraščajo v izobilju in so obdani z vsem kar jim poželi srce, so drugi prikrajšani za marsikatero dobrino, ki si jo otroci premožnejših staršev lahko privoščijo. Ob temi kupovanja igrač, oblačil, obutve, modnih dodatkov in malih čudežev elektronike, bi večina najprej pomislila na problem razslojevanja ljudi na podlagi njihovega imetja in na vpliv, ki posledično pada na otroke pripadnikov določenega dohodkovnega sloja. Vedno pa situacija ni tako enostavna. Obdarovanje otrok se je namreč, v mnogih družinah, ne glede na njihovo materialno situiranost sprevrglo v kupovanje naklonjenosti, opravičilo za pomanjkanje skupno preživetega kakovostnega časa in nenazadnje v merjenje ljubezni s količino prejetih materialnih dobrin.

Če bi omenjeno stanje imelo pozitivne posledice na razvoj otroka, verjetno te teme sploh ne bi obravnavali, a starši, ki svoje otroke razvajajo z raznovrstinimi darili in luksuznimi izdelki, ne slutijo kako destruktivne posledice ima to lahko za njihovega otroka.

Najpogostejši vzroki zaradi katerih prihaja do poskusov zadovoljevanja otroških psiho-socialnih potreb s podarjenimi materialnimi dobrinami s strani staršev:

- prenos vzorca od njihovih staršev, ki so tudi sami izkazovali ljubezen skozi darila,

- odraščanje v pomanjkanju materialnih dobrin in posledičen trud, da otrok ne bi živel v  takih razmerah,

- slaba vest in/ali občutek krivde, ker svojemu otroku ne morejo v tolikšni meri zadovoljiti socio-psihičnih potreb, kot menijo, da je prav (naporna služba, stres, bolezen, rojstvo drugega otroka, ločitev, pomanjkanje prostega časa, utrujenost, nezmožnost komunikacije z otrokom),

- tendenca k superiornosti (primeri: »naj se vidi, da imamo«, »moj otrok mora nositi le oblačila priznanih blagovnih znamk, da se mu drugi ne bodo posmehovali«, »moja sin/hči si zasluži vse in le tisto najboljše« …

Otroci staršev, ki kupujejo njihovo naklonjenost z darili, so ponavadi tudi razvajeni. Sčasoma postane vedno težje take otroke osrečiti oziroma zadovoljiti, ker njihove želje po nematerialnih dobrinah progresivno rastejo v smislu »kar je bilo dovolj včeraj - danes ni več nič - in jutri hočem še več«. Prav tako je nevarnost, da bodo otroci podoben vedenjski vzorec prenesli na svoje potomce zastrašljivo visoka. Če je to edini način izkazovanja čustev, ki ga poznajo, je od njih skoraj nemogoče pričakovati, da bodo sposobni vzpostaviti partnerske odnose in vzgajati družino v drugačnem duhu. Poleg tega se vrednostni sistem tovrstnim otrokom popolnoma sesuje. Ne znajo ceniti drobnih lepot, ki jih ponuja življenje, prijaznih gest soljudi in drugih dragocenosti, ki plemenitijo življenje in so enostavno neprecenljive. Namesto radosti nad vsako podarjeno minuto življenja, takšni otroci utonejo v brezno materializma, kjer je vse pogojeno z denarjem in njegovo manifestacijo v dobrine oziroma odsotnostjo le-teh. Nemalokrat tako otroci v odrasli dobi razvijejo višje nagnejenje k odvisnostim in drugim psihičnim motnjam kot vrstniki, ki niso dobili vsega, kar lahko kupimo z denarjem, a so odraščali v pristni ljubezni staršev izkazani vsak dan skozi kakovostno prešivet skupni čas.

Morda se komu zdi, da gre v zgornjem odstavku za pretiravanje, a žalostna resnica je ta, da je kupovanje naklonjenosti past iz katere je le stežka najti rešitev. Najlažje je namreč odkorakati v trgovino, potegniti kartico na blagajni in kupiti tisto trendovsko igračo, ki čez dva meseca tako ali tako ne bo nič več vredna. Bistveno težje si je vzeti eno uro časa, se z otrokom pogovarjati, igrati, prepevati pesmice ali enostavno uživati v objemčkih in poljubčkih prežetih s pristno ljubeznijo. Največje darilo, ki ga lahko podarite otroku je vaš čas in pozornost. Otroci, ki so si zmožni sami poiskati igrače, se igrati s povsem običajnimi predmeti ali si narediti svoje igračke, se razvijejo v neprimerljivo bolj domiselne in samostojne posameznike, kakor otroci, ki z igračami enostavno ponavljajo že videne prizore iz risank ali igrajo računalniške igrice brez prave dodane vrednosti. Bolj kot s čem se otrok igra je pomembno, kako se s tem igra in ali se na primeren način igrate z njim. Igra je najbolj enostaven in reprezentativen primer kako materialne dobrine same po sebi nimajo vrednosti, pravo vrednost dobijo tedaj, ko se otrok pri njihovi uporabi zabava, razvija in plemeniti svojo notranjost. Pri tem so mu starši lahko v zares veliko pomoč ali pa ga pri tem ovirajo. Primer: »Ne smeš ven (v naravo), ker se ti bo kaj zgodilo, bodi noter in se igraj z novimi avtomobilčki.«

Darila sama po sebi niso nič slabega, narobe pa je, če postanejo mehanizem odkupovanja za otrokove neizpolnjene psiho-socialne potrebe, ki bi jih morali zadovoljiti starši, vključno z izkazovanjem ljubečih čustev. Če ste se ob branju prispevka zalotili, da tudi sami nekoliko pretiravate s obdarovanjem malčka, lahko v rubrikah igra, učenje in otrokov prosti čas najdete številne domislice kako preživeti kakovostni čas z otrokom, v rubirki starševtvo pa obilico nasvetov kako izkazati otroku ljubezen na bolj konstruktiven način. Seveda pa ste vabljeni tudi, da svoja mnenja delite na forumu. Ne pozabite; največje darilo, ki ga lahko podarite otroku je brezpogojna ljubezen, ljubezni pa se ne da kupovati z darili.

Preberi še:

Izvirno, vendar poceni obdarovanje